The Streets: Original Pirate Material
Locked On 679, 2002, uvoz Dom Mueller
Kako jih ne maramo, tehle glasbenih Angležev, kadar v svojih britpopovskih blodnjah re & re & re & reciklirajo glasbeno besedilne vzorce, ki so jih pred štiridesetimi leti zašpičili liverpooski kuštravci. In kako jih imamo po drugi strani radi, taiste glasbene Angleže, kadar v svojo glasbeno sliko lovijo pestro zvočenje ulic, ki jih poleg aboriginov naseljujejo obarvanci iz vseh koncev, predvsem Karibci, Indijci in Pakistanci. Prav posebno butast položaj pa ima na otoku hiphop, ki nikakor ne more najti svojstvenega, samo sebi lastnega obraza. Kopiranje ameriških vzorcev ni v angleška ušesa lansiralo nobenega domačijskega stihoklepca - kopija pač ne more posekati originala. Hiphopovsko gledano so tako Angleži precej zaostali za frankofoni in germani, če ne celo za Balkanci, saj če odštejemo Roots Manuva in Lewisa Parkerja skorajda nimajo kredibilnega avtorja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Kako jih ne maramo, tehle glasbenih Angležev, kadar v svojih britpopovskih blodnjah re & re & re & reciklirajo glasbeno besedilne vzorce, ki so jih pred štiridesetimi leti zašpičili liverpooski kuštravci. In kako jih imamo po drugi strani radi, taiste glasbene Angleže, kadar v svojo glasbeno sliko lovijo pestro zvočenje ulic, ki jih poleg aboriginov naseljujejo obarvanci iz vseh koncev, predvsem Karibci, Indijci in Pakistanci. Prav posebno butast položaj pa ima na otoku hiphop, ki nikakor ne more najti svojstvenega, samo sebi lastnega obraza. Kopiranje ameriških vzorcev ni v angleška ušesa lansiralo nobenega domačijskega stihoklepca - kopija pač ne more posekati originala. Hiphopovsko gledano so tako Angleži precej zaostali za frankofoni in germani, če ne celo za Balkanci, saj če odštejemo Roots Manuva in Lewisa Parkerja skorajda nimajo kredibilnega avtorja.
A identiteta je precej bližja, odkar je Mark Sinner spoznal, da s klasičnim rapanjem ne bo prišel daleč in se odločil za popolnoma svojo pot. Za začetek si je nadel ultimativno urbano ime - jep, The Streets je en sam človek, ki je Original Pirate Material sam napisal, aranžiral, zmiksal, sproduciral in - hm, no ja - recimo temu odrapal. Čeprav njegova vokalna interpretacija - razen tega, da gre za rimano govorjeno besedo - nima nobenega skupnega atributa s tistim, čemur ponavadi rečemo rapanje, predvsem pa poba nima nobenega flowa. A kljub temu je prepričljiv kot strela in če vam je pri srcu in ušesu cockneysko besedičenje iz Ritchiejevih filmov, je tale reč narejena prav za vas. The Streets v bistvu govori, in to ne kar v tri dni, ampak v in ob bok parim ljubavnim (It's Too Late), popivaškim (Too Much Brandy) in žurerskim (Who Got The Funk) vnese tudi kakšno pametno, premišljeno in angažirano rimo. Posebno veselje in radost pa ušesom in plesnemu aparatu prinaša pisani svet glasbe, iz katere je The Streets vlekel vplive, ko je zlagal originalni piratski material: funku, drum&bassu, housu in junglu za vrat krepko dihajo ska, reggae, dub in space elektronika. Eklektično, a nikakor ne zmedeno, brez vizije ali kar tako vkup zmetano. Občutek za zdravo mero in kombiniranje je pri temle mulcu eno od vodil ustvarjanja. Zato se uglednim časopisom, kot sta The Times in Independent, pri podeljevanju petic pridružuje še eden.
* * * * *
