24. 3. 2003 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Adrian Sherwood: Never Trust a Hippy
CD, Real World 2003; distribucija Dallas
Ako drži, da je to blazno pozen Sherwoodov avtorski prvenec, velja opomniti, da je britanski mešalski-producentski veščak s svojim dubovskim sindikatom, ničkolikimi avtorskimi studijskimi vmešavanji, posegi in oblikovanji končne podobe muzičnih artefaktov, zakrivil nekaj najbolj pregnanih albumov, kar jih je dal sodobni dub in vobče studijska produkcija godb. Njegov donesek k albumu Marka Stewarta in Mafije s konca osemdesetih let, As The Veneer of Democracy Starts to Fade, je težko ovrgljiva mojstrovina, ki bi jo v posluh priporočili vsem, ki jih studijska, domačijska, elektrofonska pregiba in oblikovanje muzik zadeva. Pod albumov naslov Never Trust A Hippy - povzetek starega pankovskega gesla - se kadarkoli miže, sredi noči podpišemo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
24. 3. 2003 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Ako drži, da je to blazno pozen Sherwoodov avtorski prvenec, velja opomniti, da je britanski mešalski-producentski veščak s svojim dubovskim sindikatom, ničkolikimi avtorskimi studijskimi vmešavanji, posegi in oblikovanji končne podobe muzičnih artefaktov, zakrivil nekaj najbolj pregnanih albumov, kar jih je dal sodobni dub in vobče studijska produkcija godb. Njegov donesek k albumu Marka Stewarta in Mafije s konca osemdesetih let, As The Veneer of Democracy Starts to Fade, je težko ovrgljiva mojstrovina, ki bi jo v posluh priporočili vsem, ki jih studijska, domačijska, elektrofonska pregiba in oblikovanje muzik zadeva. Pod albumov naslov Never Trust A Hippy - povzetek starega pankovskega gesla - se kadarkoli miže, sredi noči podpišemo.
Dodajmo drobno cinično, namreč, da tudi samooklicanemu pankovcu ne kaže zaupati nič bolj. Saj lahko kar počešemo po domačih logih, po "pozicijah" bivših. Ampak NTAH velja tudi za dandanašnje studijske producentske "podvige". Če je kakšen slog, "žanr" takorekoč leglo sodobnega elektrofonskega hipizma, je to prav dub in njegovi modni, hipni, minljivi plesni in "intelektualni" odvodi, ki se stegujejo po metafizičnih, eksotičnih, mesijanskih, newagerskih prostranstvih.
Tu je Sherwood zadel in z njim DJ Jesus v naslovni poemi, kjer sicer razkrinkava "milijonarske boeme", "pop diktatorje, katerih pornografija je denar". Ekipa je "sindikalna", gostujoči glasovi, v studiju pregibani, cefrani, citirani, uprostorjeni, vkomponirani, so ugledni; od kitarista Skipa McDonalada, bobnarja Kietha Le Blanca, Slya in Robbieja, trompetarja Harryja Becketta do kavalijev Rizwan-Muazzam in zahodnoafriškega palm wine pevca SE Rogieja. NTAH včasih žmohtno zadene, prevečkrat medi v dubovski stereotipiji. Sherwood vendarle preveč ve, da ne bi vsaj za kanček odstopal od znanega, a kakšnega osupljiva zadetka ni razen tam, kjer prestopa meje prekodiranega, niza plasti, kopiči ritme in jih "de-programira". Album je ujet v diskrepanco med naslovom in njegovo uglasbitvijo. Pa še mešetarski založbi, pomenljiv indic, gabrielskemu world music hegemonu ne zaupamo. V bistvu je diktirala imena za semplanje s svojih katalogov.
* * * * -
