Burkina Fasso: Savannah Rhythms / Rhythms of the Grasslands

Kathleen Johnson je ekstenzivno snemala raznolične godbe ljudstev v Zgornji Volti od leta 1973 do 1975. V nekdanji francoski zahodnoafriški koloniji, današnji Burkini Faso, je imela kaj posneti, dokumentirati in prek prvotnih edicij “afriške serije” založbe Nonesuch leta 1981 nabrano tudi predstaviti predvsem zahodnemu občinstvu. To je bilo še pred pravim bumom “etničnih” glasb, tudi afriških, majhno in ekskluzivno. Danes ni nič manj, saj glasbe s tradicionalnimi, akustičnimi glasbili po Afrikah strgajoča ušesa rade volje menjajo za sodobnejša zahodna, elektronska. Ena razločevalnih črt, ki ločuje “popovce” od “folkijev” je ravno ta. Oboji zgrešijo.

Prvi, ker v imenu modernizacije in mondializacije ne dopuščajo rab tradicionalnejših glasbil, a morda vsaj v rabi sodobnih prepoznajo predelane glasbene poteze in veščine; drugi, ker v imenu konservatorstva in ohranjanja glasbenih kultur le-te hočejo zaščititi z njihovo zamrnitvijo, selektivnim oživljanjem, neupoštevanjem pestrosti glasbenega življenja tudi v teh predelih Afrike.

Ta zbirka je “folkijevska”, a godb vsaj ne “nacionalizira”. Johnsonova se je srečala s številnimi ljudstvi, njihovimi običaji ki so so-bivali na območju Burkine Faso, in je skušala zabeležiti in izluščiti značilne godbe vseh regij. Glasbila, repertoar, forme in rabe glasb se ponekod prekrivajo, drugod so različne, pa naj gre za nomadske Fulance na severu, Mande na zahodu in Mosijce na vzhodu, Hause na jugu.

Če k prvi plošči “savanskih” ritmov prištejemo še drugo ploščo iz zbirke z ritmi drugih pastirskih, nomadskih ljudstev, predvsem Tuaregov, potem je pred nami vsaj približna podoba razkošnih bobnarskih in tolkalskih tradicij, priložnostnih in svečanih pesmi, plesov, ki jih igrajo na različna tolkala, ksilofone, strgala, brenčala, strunske inštrumente, piščali. A ritemski element je povsod razpoznaven, toliko bolj, če igra bobnarski ansambel na dolge podolgovate bobne ob spremljavi govorečih.

Takrat se “prekrižajo ritmi”, ustvarja se žmohtna poliritmija, kjer se plesalci odzivajo na bobne in narobe. Gre torej za lep arhivski, fonografski dokument s tonsko obdelanimi posnetki, ki so bili že ob prvem izidu kvalitetni. Vsaj to si glasbe sveta zaslužijo, namreč solidno hrambo in dokumentacijo, ne pa nasilnega brambovstva.

Za to ponavadi poskrbi ali pa ga ovrže sama kultura, kjer glasba pomeni različne reči. In spodobna etnomuzikologija, tudi v spregi s komercialno založbo, če ne gre ravno za poseben arhiv nacionalnih inštitucij. V našem primeru je godba še najmanj “koncert”, kot ga razumemo “izjemnosti dogodka” vajeni zahodnjaki. Na teh posnetkih jo igrajo s sodelujočo, dejavno publiko, ki je del glasbenega dogodka, priložnosti. Brez nje godbe sploh ni.

* * * * +