8. 12. 2003 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Emmylou Harris: Stumble Into Grace
(CD '03, Nonesuch Records; distribucija: Nika)
Posneti ploščo je podobno kot splaviti jadrnico, pravi Emmylou. Veliko rok je potrebnih, da se obdrži nad gladino, in veliko dela, da se z odprtega morja vrneš na obalo. Jep, valovi, ki so butali ob njeno glasbeno kariero in bregove zasebnega življenja, so bili vse prej kot majhni in punca je morala vložiti veliko energije, da bi jih previharila. Tri desetletja nazaj so bile njene pesmi tako čiste in lepe, da ti je bilo preprosto nerodno, če so ti bile všeč. In všeč so ti morale biti, če si jim znal prisluhniti. Iz njenih besedil in šestih strun njene akustične kitare pospešeno izginjajo še zadnje sledi domnevno ležernega kantrijaškega vzdušja, vse očitneje jih prekrivajo vplivi iz klasične folk tradicije, diskretno prevetrene s tako imenovano world music. Zdaj so pesmi Emmylou Harris tako intimne in neangažirane, da ti je preprosto nerodno, če so ti všeč; in všeč ti morajo biti, če si jim upaš prisluhniti. Stumble Into Grace je nadaljevanje čustveno prečiščene zgodbe, ki se je začela natanko pred desetimi leti s spregledanim albumom Cowgirl's Prayer, kulminirala leto kasneje z briljantnim Wrecking Ball in z Red Dirt Girl (1998) postala svojevrsten kult. Daniel Lanois in Malcolm Burn sta spet zraven in vse skupaj je preprosto čudovito.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
