JA

22. 8. 2004  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Plošča

Velvet Revolver - Contraband

CD RCA, 2004, www.velvetrevolver.com

Rock'n'roll je sicer mrtev, so pa v modi zombiji. Z zombiji ni načeloma nič narobe. Tole nam sicer skušajo prodati kot nekaj, kar je po dolgem času še najbolj podobno superskupinam, ki so carovale v pocastih rifov bogatejših erah, a v bistvu nam prodajajo superduo: popolnoma jasno mora namreč biti, da je Duff McKagan zgolj zanimiva statistika, Matt Sorum pa celo nekoliko manj kot to. Večina kritikov se je sicer razveselila, da je nekdo skupaj zopet sestavil Slasha, a meni je Scott Weiland vedno pomenil neprimerno več. Ćupkasto-drogeraški tag-team je izdal solidno ploščo, a od takega potenciala česa manj sploh ne bi mogli pričakovati, tako da gre po svoje za neuspeh.

Kot svoje vplive lahko člani po mili volji naštevajo od The Beatles do The Damned, a tista najočitnejša vpliva sta pač več kot očitno še vedno Guns'n'Roses in Stone Temple Pilots. Hrbtenico tvori dobri stari Dumb Rock, na trenutke malce preveč dumb, na trenutke za kak okus morda celo malce preveč rock. Svet je jeba, odnosi so problematični, džank je odgovor, ampak slab. Akterji se lahko sicer na veliko kurčijo, kako blazno keepin' it real je vse skupaj, kako low down'n'dirty, ampak plošča je v resnici tako blazno overproducirana, da ne moreš v istem stavku omenjati prav nobene garaže. Ne razumite narobe, tole je soliden album, še posebej če imate radi, kot pravijo, meat and potatoes rock, še posebej dandanes. Za v avto čez poletje bo v redu, ampak pričakovali smo več. Brca v pravo smer, brez pravih presežkov.

+ + +