Dave Burell Full-Blown Trio: Expansion

Pianist, erudit Dave Burrell je na tem posnetku čisto izjemen - vtem ko docela resno prevprašuje jazzovsko zgodovino, je še nonšalanten, duhovit, razprt. Avtorsko gradivo jemlje iz nikoli dovolj poznanih, nikoli dovolj preverjenih širjav med ragtimom, Jellyjem Rollom Mortonom, Serjožo Kurjohinom, evropskimi konkretisti in Cecilom Taylorjem, ena pa je “za oddih” odigrana solistično - z “ribotovskim” naslovom “They Say It's Wonderful” jo podpisuje korifeja Irving Berlin. Burrell je “klasik” in free špilavec obenem, bolje povedano, tako je navzoč i v historiatu i v trenutnem stanju jazzovskih stvari, da deluje do obisti prepričljivo, suvereno, nekako domače. Takšnih ni več prav veliko.

Tudi njegova kolega v triu sta pravzaprav med poslednjimi. Kontrabasist William Parker in bobnar Andrew Cyrille namreč. Komplimenti so povsem odveč, veličastna zgodba o poslušanju in nesebični bratski podpori teče pred nami v živo, nenehoma delajo vsi, tudi ko je kdo tiho. In marsikaj imajo povedati in še rezerva je prezentna ves čas.

Mojster Parker jezdi čez vse tehnike, čez vse sloge, vse barve, Cyrille je mogočna opora, tudi v najsvobodnejših klavirskih preletih nahaja svoj drive, svoj poseben prav. Trpek razmislek, nesrečno šolanje pri Milesovem protežirancu Phillyju Joeu Jonesu (bil je večkrat tepen, kot pravi, če ni vadil!) in jedka leta pri Cecilu Taylorju se pač poznajo. Trio je očitno izbran tako, kakor da se zna ujeti tudi brez dolgih skupnih vaj, turnej, brez skupne kilometrine. Vsi trije dobro vedo, za kaj gre. Saj v tem ni nič mističnega, le polnost, trezna raznolikost v vseh sedmih komadih, notranje veselje, takojšnja akcija in tveganje, ki se navsezadnje splača.

Po dolgem času iritanten klavirski trio, prav podoben optimizem zbuja kakor pred leti katera od Mengelbergovih trojk ali Colemanov projekt Sephardic Tinge. Za mnogotera poslušanja, za pretkan uvid v jazzovsko tvarino, za mičen pretres mozga.