Arto Lindsay: Salt

Kako se stvari sučejo. Protagonist novomeškega šumenja najdrznejše sorte iz časov benda DNA vodi svoje paralelno življenje subtilnega popevkarja, stihoklepca lirike, zagonetnih žgečkljivih verzov, ki jih poje v maniri križanca med pevci bossa nove in mrrmrača Cheta Bakerja. Točno tam nekje, samo da je manj sladek, kakor njegov brazilski kolega Caetano Veloso. Le da je godba čez in čez bolj studijska, bolj programirana, a ritmi, nizanje plasti in razpotegnjene sintetične harmonije položeni, razmeščeni v maniri starih mojstrov popa. Le da je to pot dirigent bolj studijski producent, usmerjevalec in tisti, ki zapakira vse skupaj v album, kakršne Arto Lindsay tako rad daje od sebe. Mundo civilizado (1997) ostaja njegova nepresežena artpop mojstrovina, zaenkrat najbolj posrečen spoj klasične bosse s sodobno urbano newyorško godbo.

Salt je bolj svetal od prejšnjih, ohranja ironične podtone, pretirano skrbi za pestrost, toda inštrumentalno in produkcijsko je to sijajen alterplesni album, ob katerem se mainstreamovcem še vedno naježijo lasje. Tu je za več kot ščepec presežne soli v glavi snovalca, ki v Maribor, v uverturo festivala Izzven prihaja samo s triom. Toda Arto je preprosto predober torch singer, mala ekipa pa premočna, da to ne bi šlo skozi na ta samosvoj način, ki mu ga danes lahko zavidajo vsi, ki se lotevajo podobnega, a ne dohajajo. Pozabljamo, kako se tkejo fine popevke, kjer se butast verz razleze v najbolj nevarno ljubezensko izjavo. Lindsay je v tem mali mojster, pojoč v angleščini in brazilski portugalščini, pa še s kakšnim romanskim stihom zraven. Ritemskih muštrov, ki vas potegnejo z različnimi tempi v komad je malo obilje. Pač ta pravi muzikanti znajo tudi skoz tehnološke čarovnije spraviti na plan nekaj življenja. Izbrana četa sodelavcev, inštrumentalistov, še posebej spremljajočih godal, tonskih tehnikov, je le podatek, ki ga slišimo; idealne podobe godbe, ki jo daje snemanje albuma, ne sme za nič na svetu kaj pokvariti.

+ + + +