25. 3. 2005 | Mladina 12 | Kultura | Plošča
Anthony Braxton: Solo (Milano) 1979 Vol. 2
CD, Leo Records 2004; www.jazzandbluesweb.com
Profesor letos praznuje šestdesetletnico. Dogodek verjetno ne bo zaokrožil kot velepomembna vest v iz hipnosti naphanih občilih. Obeležitve bodo slovesno skromne, a primerne. Na evropskih tleh bodo na avstrijskih otokih nove muzike, jazza in improviziranih godb. No, kakšna jazzovska revija, kar se že po malem dogaja, bo njegov portret že spravila na naslovnico. Zaradi zoprnije bomo čekirali trdnjavo Down Beat, ki sicer Anthonyju Braxtonu ni ravno tuja, ne pa tudi vedno naklonjena. Vsekakor ni bila ignorantska, drugače pred leti ob 50letnici revije ne bi v izbrano številko uvrstila intervjuja z njim. Je bil tisti ali kateri drug intervju, kjer je Braxton izjavil, da si nič na svetu ne želi bolj, kakor na koncertu pogledati največjega med pevci, tistega "pizduna", Franka Sinatro, da ga vsaj zasluti v veličini, ki je takoooo ameriška. Profesor je bil vedno poln takšnih lucidnosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
