3. 7. 2005 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Exuberance: Live At Vision Festival
CD '04, Ayler Records; na voljo pri Spletni ploščarni www.jazzandbluesweb.com
Naslovi kosov "improvizirane suite", štiklov v pričujočem koncertnem nizu, nosijo v sebi dobršen "davek" "svobodnjaški obveznosti" iz šestdesetih let XX. stoletja: "Invokacija"; "Procesiranje /[morda:] Procesija"; "Evokacija"; "Žarčenje". Poleg kakega, brez cinizma rečeno, razsvetljeno-modernističnega evropskega komponista bi takšnega označevalnega zaporedja v muzikah nihče ne zagrešil prav ponevedoma: Obrnjeno, spričo takšne četverice štiklov, si drznemo zapisati, dovolj natanko in vnaprej vemo, s katero sorto jazza se nam je ubadati. Samo stopnja predanosti, raven zavzetosti, če nadaljujemo z besednjakom Starih in nujno, paralelno božjo terjatvijo, je tista, ki nas še lahko preseneti. In nas, o, pa še kako! Ozračje je izjemno, navijaško, da si je samo želeti tako, posnetek z najboljšega med off festivali svobodnih godb v NYC je razvajenemu ušesu tako pred nosom, naelektren, da čutiš tehniško mašinerijo, kako leze v sam špil, kako diha z najresnejšo tančino, kakor da gre za življenje in smrt: nekaj več ko tri četrt ure intenzivnosti - dovolj-dovolj, izvrsten timing za udarec užitka naravnost v ostalino globalnega duh. Pri "Aylerjevih založnikih" na Švedskem sekajo v polno, da je veselje, en album je boljši od drugega. Michael Wimberly poda na djembah uvodni pulz in zanosno, dostojno vokalno "afrikanizacijo" snovi, tudi za baterijo zatem ne popusti do več kakor eruptivnega konca. Z basistom Hilliardom Greenom (močan lokovalec) imata na začetku drugega, najtežavnejšega dela prekrasen duo, ki se v njem mojstrsko ponorčujeta iz plehkega virtuozenja. In kako poje tenor saks, Louie Belogenis je to, žal še zmerom potisnjen preveč k proslulim projektom Knitting Factory. Tja proti Davidu S. Wareu nosi možakarja: poln je žavb in silen nastavek ima, nič frazerski, eno samo subtilno hlastanje k neulovljivi svobodi ga je. Tamlajši Roy Campbell uvaja igro s flavto (sic!), pozneje s trobento lirizira po srednjih legah, za konec pa se z njo samo še pne nekam v "novi Jeruzalem", krika in navsezadnje zabeli "tisti zven". Vmes nam "eksuberantni kvartet" nasuje par fino razpotegnjenih bluesov. Predvsem pa ima uvid v zaključke "instantnih strukturacij". Igra, in to razpasane, pa občutljive godbe.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
3. 7. 2005 | Mladina 26 | Kultura | Plošča
Naslovi kosov "improvizirane suite", štiklov v pričujočem koncertnem nizu, nosijo v sebi dobršen "davek" "svobodnjaški obveznosti" iz šestdesetih let XX. stoletja: "Invokacija"; "Procesiranje /[morda:] Procesija"; "Evokacija"; "Žarčenje". Poleg kakega, brez cinizma rečeno, razsvetljeno-modernističnega evropskega komponista bi takšnega označevalnega zaporedja v muzikah nihče ne zagrešil prav ponevedoma: Obrnjeno, spričo takšne četverice štiklov, si drznemo zapisati, dovolj natanko in vnaprej vemo, s katero sorto jazza se nam je ubadati. Samo stopnja predanosti, raven zavzetosti, če nadaljujemo z besednjakom Starih in nujno, paralelno božjo terjatvijo, je tista, ki nas še lahko preseneti. In nas, o, pa še kako! Ozračje je izjemno, navijaško, da si je samo želeti tako, posnetek z najboljšega med off festivali svobodnih godb v NYC je razvajenemu ušesu tako pred nosom, naelektren, da čutiš tehniško mašinerijo, kako leze v sam špil, kako diha z najresnejšo tančino, kakor da gre za življenje in smrt: nekaj več ko tri četrt ure intenzivnosti - dovolj-dovolj, izvrsten timing za udarec užitka naravnost v ostalino globalnega duh. Pri "Aylerjevih založnikih" na Švedskem sekajo v polno, da je veselje, en album je boljši od drugega. Michael Wimberly poda na djembah uvodni pulz in zanosno, dostojno vokalno "afrikanizacijo" snovi, tudi za baterijo zatem ne popusti do več kakor eruptivnega konca. Z basistom Hilliardom Greenom (močan lokovalec) imata na začetku drugega, najtežavnejšega dela prekrasen duo, ki se v njem mojstrsko ponorčujeta iz plehkega virtuozenja. In kako poje tenor saks, Louie Belogenis je to, žal še zmerom potisnjen preveč k proslulim projektom Knitting Factory. Tja proti Davidu S. Wareu nosi možakarja: poln je žavb in silen nastavek ima, nič frazerski, eno samo subtilno hlastanje k neulovljivi svobodi ga je. Tamlajši Roy Campbell uvaja igro s flavto (sic!), pozneje s trobento lirizira po srednjih legah, za konec pa se z njo samo še pne nekam v "novi Jeruzalem", krika in navsezadnje zabeli "tisti zven". Vmes nam "eksuberantni kvartet" nasuje par fino razpotegnjenih bluesov. Predvsem pa ima uvid v zaključke "instantnih strukturacij". Igra, in to razpasane, pa občutljive godbe.
+ + + + +
