5. 8. 2005 | Mladina 31 | Kultura | Plošča
The Peter Broetzmann Chicago Tentet Featuring Mike Pearson: Be Music, Night
CD '05, OkkaDisk, na prodaj pri spletni ploščarni www.jazzandbluesweb.com
Banda je vse boljša v tem, kako zajame sočasje tukaj-zdaj in obenem temeljito, čuječe, skoz inovacije prevpraša zven Starih. Teh in onih Starih, tako free muzičistov kakor drugih improvizacijskih zaganjalcev. (Vedno znova pozabljamo, kako malo jazza je pravzaprav improviziranega, na tisti način namreč, ki “ponese naprej”, muzičista in poslušalstvo pa peha v garaško, užitka polno iskanje/najdevanje, v zamazano in odmaknjeno, “netočno preciznost”.) Pa to ni vse, kajti banda postavlja tudi sprotno paradigmo današnjega dne, hud, hiperkritičen “standard”, kako se je obnašati veliki jazzovski zasedbi. Diapazon je silovit, podajanje zdaj disciplinirano zdaj sproščeno, bolečina posebnega življenja je na ravni prelomnih trenutkov iz godbene zgodovine: Kakor da se vse pripeti zmerom znova - tako pač delujejo najproduktivnejši. Svojčas je podobne kriterije postavljal Liberation Music Orchestra, socialno in politično seveda eksplicirajoč stvar drugače, v drugačnih razmerah, pa podobno v intenci, ki se odpoveduje kompromisu, igra po svoje in prepoznavno obenem, predvsem pa smrtno zares. Broetzmannova zahteva, da je treba na vsakem špilu dati od sebe čisto vse, se v kolegiju prijemlje izborno. To niso nikakršni navadni razponi “čustvovanj” - o kakih prepoznavnih “čustvih” v muziki nasploh ne more biti govora - to je praskanje, brskanje, garanje po realnostnem terenu. Tentet jo odpiči, vzgoji ansambelske lirizme, oddivja in je navsezadnje sam svoja - in nikakor ne samo sebi zadostna - reminiscence, sprotno zrcalo. Tokrat ima v obdelavi poezijo Kennetha Patchena, gorjupe ljubezenske poeme, ki jih v drugem delu glasovno interpretira Mike Pearson, v tretjem delu pa sam mojster-vodja s tenorjem na muzično izgovorjavo naslovnega štikla albuma naprede sočno, krepko, enostavno balado/blues, ki se ji sčasoma pridruži fin ter gromek ansambel “klasično decentnih” pihal in trobil, solistične eskapade pa navsezadnje podkrepijo ves počasen zastavek. Tentet ima tudi novega člana - drugi bobnar, tolkalec je zdaj Paal Nilssen Love. Podatek ni kar tako od muh, če upoštevamo, da gre pri Paalu vsekakor za “abstraktnejše” pristope, torej takšne, ki se ne napajajo “predvsem” v sukusih svetovnih godb - naj so te igrane še tako smelo, elegantno, svobodno - kakor so bili tisti pomembnega predhodnika, zdaj prezasedenega Hamida Drakea. - Za hitro, a subtilno pomiritev vseh, ki so mnenja, da je jazz v nerešljivi krizni zanki.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
