Alexander von Schlippenbach et al.: Monk's Casino (The Complete Works of Thelonious Monk)

Da ne bi delali krivice "preostalim", jih naštejmo: Axel Doerner (trobenta), Rudi Mahall (basklarinet), Jan Roder (kontrabas), Uli Jennessen (bobni). Zgodovina glasbeniških druženj bi nas namreč podučila, da je se je nemški veteran svobodne igre in zapriseženi modernist klavirske igre Alexander von Schlippenbach temu kvartetu nekako priključil, saj je ta že pred leti izdal album z Monkovo glasbo. Toda ker je po stažu in nesporni glasbeni avtoriteti "Schlippi" vendarle zapisan z nekaj večjimi črkami, navsezadnje je prispeval tudi kratko spremno besedilo o genezi Monkovega kazina, ga kaže povzeti.

Zamisel o kompilaciji celotnega dela Theloniousa Monka je stara več let. Ker notnih zapisov ravno ni bilo na pretek, so nabirali z vseh koncev, krpali iz več virov, komade, nekatere ponarodele, druge pa skorajda povsem neznane, so prearanžirali. Bendu največ pomenijo komadi sami - kompozicije, tako da v njih improvizatorji po formaciji komajda kje improvizirajo. Vendarle so si pri aranžiranju vzeli nekaj svobode, ki je vela skoz vaje in je postajala del živih koncertov. Pianist poudarja: Monk's Casino ni enciklopedičen projekt, marveč aranžma celotnega Monka za živi nastop v enem večeru.

Torej v klubu, v koncertni dvorani, tam, kjer se je jazz formiral, oplajal, počel samorefleksijo in prelamljal s kodi. Po Monku so segali številni. Že zelo zgodaj recimo sopransaksofonist Steve Lacy, ki je ob koncu petdesetih let igral na koncertih več Monkovih komadov kakor sam Monk. Lacy je bil par let član njegove skupine. Drugi večji monkovec je vsekakor nizozemski pianist Misha Mengelberg, on še bolj po potezi, po načinu strukturacije komadov, razrešitvah. Bolj pritajen in ne "dobeseden" je newyorški čez vse zapostavljeni klavirski muzik in skladateljski čudak Anthony Coleman. Drži pa, da se takšnega podjetja ni lotil še nihče. To v osnovi pomeni tri in pol ure na novo aranžirane Monkove godbe, ki jih kvintet odigra na enem koncertu s premori. To je glasbeniška norost, ki od glasbenikov terja izjemno osredotočenost, spomin, predanost, študij, resnobnost in zabavo skupaj, zatopljenost v (a)logiko Monkove strukturacije komadov, v preskoke, drobne aritmije skupaj z nenavadnimi intervali, vse podloženo z obsedenskim "zagonom" jazzovskega benda.

Pri tem vedno znova na plan vdira dokumentarna filmska podoba "odstotnega" Monka, ki se je v starejših letih komajda zavedel dogajanja okrog sebe (ali mu to pač ni bilo mar), toda za klavirjem je deloval, mislil in igral perfektno, zibajoč se, poplesavajoč z nogami, skrbeč za pulzivnost "od spodaj", v interakciji z bendom in, no ja, s sijajnim brihtnim "alteregom", saksofonistom Charliejem Rousom. Uravnoteženost med "avtorstvi" na trojnem albumu je sijajna; Monk ni samo prevejan, marveč je tudi zgledno prevajan. Mahall je izjemen basklarinetist, ki ujame bopovske pasaže, Schlippenbach je manj monkovski od Mengelberga, a zato izjemno natančen jazzovski pianist, ki sega v tvarino in jo "nepoustvarjalno" podaja. Kakšen bend, kakšen projekt in kakšen Monk. Festivalski možje, selektorji, novodobni glasbeniški "kustosi", koncertni programerji - zganite se!

+ + + + +