16. 9. 2005 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Jaia: Fiction
CD, Digital Structures '05
Eni mislijo, da gre za muziko v službi napredka, drugi, da samopašni izraz progressive le označuje strukturo, dejstvo pa je, da se v predalih s progressive trance nalepko šverca marsikaj: evropski kemični mladeži bo to pač pomenilo plesno elektroniko z izrazitimi, največkrat tumpastimi melodijami, zagrizenim transerjem pa vse, kar nima dovolj BPM-ov in zlobe za raztegovanje na plesišču. Da ves progressive trance ni ena in ista in od začetka do konca enako dolgočasna viža, v najbolj izrojenih inačicah za stadionske veselice zabeljena še s kakim cenenim ženskim vokalom, dokazuje Francoz Yannis Kamarinos, ki je spesnil pričujočo epopejo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
16. 9. 2005 | Mladina 37 | Kultura | Plošča
Eni mislijo, da gre za muziko v službi napredka, drugi, da samopašni izraz progressive le označuje strukturo, dejstvo pa je, da se v predalih s progressive trance nalepko šverca marsikaj: evropski kemični mladeži bo to pač pomenilo plesno elektroniko z izrazitimi, največkrat tumpastimi melodijami, zagrizenim transerjem pa vse, kar nima dovolj BPM-ov in zlobe za raztegovanje na plesišču. Da ves progressive trance ni ena in ista in od začetka do konca enako dolgočasna viža, v najbolj izrojenih inačicah za stadionske veselice zabeljena še s kakim cenenim ženskim vokalom, dokazuje Francoz Yannis Kamarinos, ki je spesnil pričujočo epopejo.
Epopejo? Tja, za razliko od velike večine, ki je zadovoljna že, če nekako napolni plošček, je Kamarinos svojo plesno ponudbo spel z “ambientalnimi”, filmskimi medigrami in efekti, ki jih je velikodušno raztresel čez cel Fiction, tako da se na njem znajde tudi bombastična transerska opera s sempli godal, Claydermanovskega klavirja in dive, bobnarski zumba session direktno iz džungle, frankfurtska rave reminescenca, “vzhodnjaška” dubovska zadušnica in, da, pest ženskih vokalov, hvalabogu bolj za zaveso kot v glavni vlogi in z besedili. Dovolj pestro, zvokovno bogato in predvsem zadrajvano, da Kamarinosu oprostiš višek sladkorja v krvi, glede katerega se ti v progressive vodah itak zviša toleranca.
+ + + +
