Scott Walker: The Drift

Ime Scott Walker mnogim bralcem najverjetneje ne pove veliko, če pa se ozremo kakšnih štirideset let nazaj, v obdobje mladosti rock glasbe, se bo večina spomnila velikega čezoceanskega hita "The Sun Ain't Gonna Shine Anymore", ki ga je izvajal kot član takrat izjemno popularnega ameriškega tria The Walker Brothers. Ti so se sredi šestdesetih postavljali ob bok Beatlom, a se je njihova slava končala dosti prej, kar je Scotta, kot njihovega glavnega vokalista, odpeljalo v solistične vode. Njegovi prvi trije albumi so bili še kar uspešni, s četrtim se pa je že bistveno umaknil od prejšnjih pop vzorcev, kar je močno vplivalo na njegovo uspešnost in nadaljnje sodelovanje z matično založbo. Temačnost, globoko izpovedna lirika, črpanje idej iz Bergmanovih filmov, navdušenje na Jacquesom Brelom, odziv na takratne evropske politične dogodke in splošna hermetičnost plošče niso bili v duhu ere psihadeličnega rocka, in ta je doživela komercialni poraz. Vse bi bilo v redu, če se porazi ne bi nadaljevali, kar je Walkerja definitivno odvrnilo od nadaljnjega ustvarjanja ter ga odpeljalo v samovoljno osamitev, daleč od koleščkov pogoltne glasbene industrije.

V naslednjih dvajsetih letih je izdal samo dva samostojna albuma (Climate of Hunter, 1984, in Tilt, 1995), s čimer je zares potrdil svoje pravilo, da je boljše izdati en dober album v desetih letih kot vsako leto povprečnega ali celo slabega. V času javne odsotnosti je zaslovel kot eden izmed vplivnejših avtorjev (čeprav tudi prezrtejših) v rock glasbi, predvsem po zaslugi svojega baritonskega vokala. Enajst let po izidu s strani kritike briljantnega albuma "Tilt" se Walker vrača s še bolj enigmatičnim in temačnejšim diskografskim dosežkom. Vrača se v času, ko se na svetu kot nikoli prej dogajajo velike in hitre spremembe na vseh področjih. Celoten album pomeni velik odmik od klasične rockovske forme, ni vnaprej pripravljenih aranžmajev, ponavljajočega se ritma, besedila so toliko kompleksna, da je marsikje težko dojeti bistvo. "The Drift" je od svojega začetka do konca bolj podoben kakšni moderni dramski igri kot glasbenem izdelku, Walker se z njim še bolj umakne na margino glasbenega ustvarjanja, s tem pa okrog sebe gradi velik in močan zid, s katerim hoče povedati, da ne želi biti del takšnega sveta, kakršen je danes. V besedilih kritizira svojo nekdanjo domovino, dotika se toliko znanih newyorških dvojčkov in 11. septembra, govori celo o Miloševiću in etničnem čiščenju. Celo vokal ob tej priložnosti ni več čist in žameten, ampak se prilagaja in na momente postaja obupno vreščeč, silovit, jezen. Izrazito eksperimentalna in minimalistična glasbena spremljava sovpada z njegovimi simbolističnimi besedili, jih spremlja in poudarja njihovo dramatičnost. Čeprav kompleksna in obupna, težko poslušljiva in navidez zmedena, je "The Drift" očarljiva plošča enega redkih brezkompromisnih glasbenih umetnikov danes. Velika vrnitev Scotta Walkerja.

+ + + + +