Napalm Death: Smear Campaign

Za lažje razumevanje dandanašnjih Napalm Death se bo treba vrniti vsaj dvajset let skozi čas, ko je takratna zasedba Napalm Death z bendom Atavistic pripravljala prve posnetke za split LP, ki žal nikoli ni izšel. Ti posnetki so malce kasneje postali A-stran prvenca Scum, ki je bend nemudoma postavil v sam vrh takratnih nekomercialno usmerjenih godbenih izvajalcev in je še danes eden izmed pravih klasičnih grindcore albumov. No, že v samem začetku zasedba Napalm Death ni dolgo zdržala v isti postavi, kajti na B-strani prvenca razen Micka Harrisa ni nikogar iz prvotne zasedbe. Justin Broderick je poleg številnih drugih projektov ustanovil Godflesh, Mick je nadomestilo našel v Billu Steeru (Carcass), Leeju Dorianu (kasneje Cathedral) in Jimu Whiteleyju (Drop Dead), slednjega pa je le malce kasneje zamenjal Shane Embury (Unseen Terror), ki je do danes edini ostal v skupini. V tej zasedbi so nekako zdržali do izdelka Harmony Corruption, ko so se Micku in Shanu pridružili Barney Greenway (Benediction), Mitch Harris (Righteous Pigs) in nedavno preminuli Jesse Pintado (Terrorizer). Z albumom Utopia Banished pa je skupina Napalm Death ostala še brez Micka Harrisa in tako izgubila še zadnjo kredibilnost, ki jo je dotlej premogla. Saj kasnejši izdelki z Utopio Banished na čelu niso bili niti približno več tisto, kar je bend do tedaj ponujal - izvirna, napredna in markantna godba.

Zadnji izdelek Smear Campaign se sicer trudi dati slušatelju neki presežek v godbi skupine Napalm Death iz zadnjih petnajstih let, pa vendar vse skupaj že samo v primerjavi s Harmony Corruption zveni precej smešno. Na trenutke se v godbo prikrade tudi mračni element industriala, ki je bil morda še najbolj izrazito nazadnje izveden v skladbici Contemptous, edini svetli točki ploščka Utopia Banished. Pa vendar niti ta element ne postavi izdelka Smear Campaign na višjo raven od trenutne povprečne, če ne celo podpovprečne death/grind zasedbe. Saj poleg popolnoma običajnega grind punk death metala konzument v godbi ni deležen prav ničesar pretresljivega ali celo izvirnega. Glasbenikom verjetno, če ne bi še vedno nosili imena Napalm Death, ampak na primer Death By Napalm, ne bi nihče posvečal prevelike pozornosti, vsaj glede na to, kaj ponujajo slušatelju. No, in tu se pojavi vprašanje - ali je ime res vredno veliko več od godbe same? Očitno je. Saj tako najbrž lahko še vedno prodajo vsaj tistih nekaj izvodov več zaradi stare slave. Only in it for the money??? Bedno.

+ +