Bonobo: Days To Come

Založba Ninja Tune je po nekoliko nepričakovanem začetnem uspehu, ko se je v devetdesetih letih uveljavila kot svetovno prepoznaven brand, na prelomu stoletja izgubila zalet. Izvajalci, za katere lahko rečemo, da so nakazovali trende, predvsem pa izdajali nepozabne plošče, so se upehali, nekateri so založbo zapustili. Zlasti pa je v samem kadru začelo zmanjkovati idej. Vendar so se stvari zadnja leta spet pobrale, saj je založba rekrutirala "novo generacijo" ustvarjalcev, med njimi naj omenimo dva tandema - Ammoncontact in Skalpel, DJ-ja Kentara, Blockheada in Bonoba.

Days to Come je Bonobov tretji album. Prvi, Animal Magic, je sprva izšel za brightonsko založbo Tru Thoughts (kjer domuje tudi Quantic), vendar je zaradi velikega splošnega zanimanja distribucijo kmalu prevzela založba Ninja Tune in pri njej je Simon Green (pravo Bonobovo ime) potem tudi ostal.

Days to Come stilsko močno spominja na Simonovi prvi plošči. Še zmeraj gre v osnovi za precej počasno, downtempersko elektroniko (z vplivi jazza, folka in svetovnih godb), ki pa vsebuje veliko elementov žive muzike, organske semple, odigrane inštrumente, bistre, včasih že kompleksne aranžmaje in izjemno fino razdelane melodike, ki so najbrž tudi Bonobova najprepoznavnejša značilnost. Manjša novost je, da je velik del bobnov na plošči odigranih in ne sprogramiranih. V bistvu bi lahko rekli, da Simon tokrat na splošno uporablja manj semplov, veliko inštrumentov igra sam (bas, bobni, nekatere klaviature), druge so mu posneli kolegi, ki ga spremljajo pri živih nastopih. Ja, Bonobo je eden redkih izvajalcev, ki imajo izjemno kakovosten, dinamičen živi nastop, pri katerem gre v resnici za pravi bend. Ta s svežim pristopom preigrava njegove produkcije (izdal je tudi izjemen, v živo posnet EP Live Sessions), kar je nedvomno spretnejša rešitev, kot če bi Bonobo v živo vijačil teksture prek laptopa.

Glavna novost v produkciji je vsekakor uporaba vokalov. Glasova sta prispevala Fink in Bajka. Predvsem je treba omeniti enigmatično pevko Bajko (mladost je preživela v nomadski glasbeni skupini, ki je potovala po Aziji, zdaj živi v Nemčiji), ki gostuje na kar štirih posnetkih in je s svojim nevsiljivim, "zadimljenim" petjem popolna izbira za Bonobovo muziko. Res, s tem, da je k sodelovanju povabil Bajko, je zadel v črno, saj njeno petje ne zasenči podlag, le doda jim še en (pomemben) odtenek, še eno teksturo, ki se popolnoma vklaplja v Bonobovo estetiko.

Simonovi živi nastopi ob promociji prejšnjega albuma Dial M for Monkey so očitno pustili pečat na produkciji. Ta je zdaj še bolj zaranžirana, zveni še bolj organsko, celostno in verjetno bo pravi užitek material slišati v živo. Days to Come bi lahko postala "chil out" klasika, ki pa verjetno ne bo zastopana na bebavih kompilacijah, kakršna je Buddha Bar. Za polizat prste!

+ + + + +