Mono: You are There

Letošnji dan republike, praznik nekdanje skupne države (29. november), nam je v prestolničico mlade, perspektivne in predvsem strpne državice pripeljal japonsko postrock atrakcijo Mono. Seveda, dogodek se je zgodil na ozemlju za zdaj še nekontaminiranega prostora Metelkove mesta, kjer se še zmeraj zbirajo različni nepridipravi in družbeni izločki, ki se med svojimi nespodobnimi početji poskušajo celo zabavati, in to na način, ki ni primeren za spodobnega slovenskega davkoplačevalca.

Ja, japonski heroji atmosferičnega rocka, postrocka in ne vem še katerega klišejskega izraza, ki so ga sproducirala izsušena peresa britanskega glasbenega tiska, so do zadnjega kotička napolnili klub Channel Zero in postregli z zanimivo glasbeno predstavo, polno dodelanih, že vnaprej zrežiranih glasbenih prijemov. Nastop je bil precej podoben tistemu, ki smo ga imeli priložnost videti že maja lani, le da so se tokrat osredotočili na materiale z letošnjega albuma You Are There. Pri tem se postavlja vprašanje, ali je postrock v Ljubljani res tako popularen, da privablja množice oboževalcev, ali gre le za privlačnost eksotike, v naših prostorih zelo opaznega, hkrati pa tudi nasprotujočega si fenomena - pozitivnega, kadar gre za kratkotrajno gostujoče tuje eksote, in negativnega, če govorimo o domačih predstavnikih "eksotike". To seveda ne velja za Metelkovo. Vrnimo se, torej, k plošči, ki smo jo imeli priložnost v živo doživeti v dobro uro trajajočem hipnotičnem nastopu japonskega kvarteta. Skupina Mono obstaja že šest let, v širši glasbeni prostor pa jo je izstrelilo poznanstvo z Johnom Zornom, pri čigar založbi Tzadik je izdala svoj prvi LP Under the Pipal Tree (2001).

Na svojih prvih stvaritvah je glasbeni izraz gradila na zapuščini vzornikov, med katerimi so najvplivnejši Sonic Youth, že na tretji plošči Walking Cloud and Deep Red Sky, Flag Fluttered and the Sun Shined (2004), ki jo je produciral Steve Albini, pa so se stvari začele spreminjati. Ker je tako imenovani postrock precej odvisen od produkcije in ne toliko od glasbenega predznanja, je Albinijeva navzočnost pomagala kvartetu pri formiranju lastnega, prepoznavnega glasbenega izraza, kar je še posebej opazno na You Are There. Tisto, kar je kvartet začel izvajati na prejšnjem albumu, je na novem samo izpilil, iz tega pa je nastala zmes različnih zvokov, harmonij, ritmov in trdega kitarskega hrupa, strnjenih v šest komadov. Album zasanjano odpira epohalna, več kot trinajstminutna The Flames in Cold Mountain, ki se počasi spremeni v značilni neprebojni kitarski zid, se potem umiri in pred koncem še enkrat doživi vrhunec. Drugi komadi na plošči so narejeni po podobnem vzorcu, še posebej pa izstopata orkestralni Are You There? in zaključni Moonlight. Gre za doslej najprepoznavnejšo in verjetno najboljšo izdajo japonskih atmosferikov, čeprav se nam med poslušanjem postavlja vprašanje: koliko časa bodo izvajalci postrocka še lahko reciklirali in ponavljali vzorce, ki so jih inovativni glasbeniki v popularno glasbo vpeljali že pred tridesetimi leti, ne da bi se poslušalstvo ob tem začelo dolgočasiti?

+ + + +