Reporter Milan in Herman Silver

Reporter Milan je, ob Hribarjevem Radiu Ga-Ga, edina dolgoprožna radijska oblika humorja, ki funkcionira - se pravi, da se ljudje ne kremžijo posiljenim stereotipnim vicem in kvazihumoristom, ampak da zadeva deluje spontano, lucidno, s presežki. Milan ima za sabo kilometrino, ki se vleče sedemnajst let, zadnja pa izhaja na CD-jih. Reporter Milan je - za tiste, ki ga še ne poznate - en novinarski Mr. Džirlo, "blodim po svetu in iščem najboljše za vas", ki včasih začne pri resničnih novicah ali izmišljenem konceptu in potem sledi nekajminutni možganski multipraktik. Tokrat se je Milan namenil k podrobni obravnavi družine Hermana Silverja, stereotipnega malega človeka, ki je plastično zrcalo nestrpnega in brutalnega časa. "Nič ni za pusta, nič ni za hrusta. Nimam krofa, nimam d'nara, gremo gamad bek. Kličem policijo?" se v uvodu predstavi novi lik Herman. Glavi družine Silver gre ves čas vse narobe, predvsem v medčloveških odnosih; pohlevni ženički postavlja romantična vprašanja tipa "Si boš sama roko zlomila?" ali "Sem pridi, da te križam!" in zaklepa otroke, ko gre po nakupih ali ko pripravlja božični drevešček. Otroke sicer brzda ("Ata ata, lahko šunko zraven?" "Kaj s'n reko!?" "OK ata, nisem več lačen.") in trenira ("Kaj naredimo, ko ata prehiti kamion?" "Ploskamo." ali "Kako ata vozi?" "Dobro pa na nož."), ženo pa kar nalaja: "Preobleči se v spalno srajco." "Ne morem pred Milanom ..." "Pa Milan je videl kita, saj gleda Discovery in je bil v živalskem vrtu!"

Ob vseh salvah smeha, ki jih zbudijo štajerski lajavci, pa včasih, ko opisujejo realnost, delujejo kot Borat; za trenutek simpatična aluzija na plastičnega kirurga ("Modrček malo špana, bi Franci moral ven vzeti.") se kmalu nagne v nameren rasizem tipa "To ni Yao Ming, to je hibrid! 200 let vel'ke delajo, en jim mora ratat'!" ali zajedljiv realizem, ko žena - med svetovnim prvenstvom v nogometu - namesto kostariške himne prične peti Kostariko Dražena Zećića (nasploh je norčevanja iz dalmoslavčkov, ki so osvojili Slovenijo, pri Milanu polna kapa ...). Tisto, kar se pogreša, je več političnega humorja, ki se priložnostno sicer pojavi, a vseeno pri Silverjevih ostane zapakiran v opazkah in ravnanju, ki je vulgariziralo družbo in standarde nasploh. Sicer ima ekipa RM na spletni strani v kategoriji "Potegni si ga dol" celo zbirko svojih dosedanjih bravur, ekstenzij antistatične misli, med katerimi so morda najtransparentnejši za šnelkurs Milanovega diskurza Kolekcija#2 ter štirje dosedanji CD-ji, ki so dosegljivi zastonj, pa Milanove posebne parodije kot Bodi angel (parodija na Auerjevo iskanje talentov), Jože Špringer (na Jerryja Springerja) ali radionovela Štajerska ljubezen. Na tokratni, peti kompaktno zgoščeni ediciji so posebej simpa glasbeni komadi na koncu vsake epizode, med katerimi kraljuje prepev Na planincah (Jezus doma je, katere tekst se nadaljuje "na planincah je lepo; bele rožice nabira, cvetličarno bo odprl; šefica bo devica Marija, Jožef pa skladiščnik bo!"). Nasmejano.

+ + + +