Joe Colley: Waste of Songs

Kalifornijski zvočni umetnik Joe Colley je že več kot desetletje eden najbolj cenjenih ameriških elektrofonikov, vse do preloma tisočletja pa je snoval pod imenom Crawl Unit, s katerim je pustil sledi v starejši generaciji ameriškega nojza, predhodnici danes vse agresivnejše, z izkušnjo punka in hardcora oplemenitene glasne nojz mladine, ki bolj kot na tankočutnosti zvoka gradi na ekscesnosti in nastopaštvu (bendi, kot so Wolf Eyes, Hair Police ...). Od gmote agresivnih zvočnih izbljuvkov Colleyja ločita izjemen smisel za "organizacijo zvokov" in raziskovalen pristop k zvoku na ravni fizičnega in psihičnega fenomena (poleg zvočnih instalacij ga zanima predvsem polje psihoakustike).

Kot sledilec zvoka, snemalec zvokov na terenu v smislu konkretne godbe, je te fenomene raziskoval v kaznilnicah, ustanovah za mladino in mladoletne prestopnike, porno shopih, opuščenih skladiščih in odmaknjenih ruralnih predelih, kjer je spremljal rituale odmaknjenih skupnosti in manjšin. Vse te izkušnje skuša Colley vtreti v svojo razsekano zvočno govorico, napajajočo se iz šumov, hrupov, oscilacij, brnečih povratnih vezav (feedbacka) in ekstremnih frekvenc, ki jih izvablja iz umirajočih, napačno delujočih in narobe zvezanih elektronskih naprav.

Gre za tvarino dislociranih šumov, ki se naključno sprožajo s številnih malih elektronskih naprav, povečini na robu zloma, se pravi tako rekoč z odslužene tehnologije, odpadne šare, ki je skrbno narobe zvezana v električni krogotok, zaradi česar se sprožajo motnje. Te so srž zvočne slike, temelječe na neredu, a se skozi drobnosluh svojega snovalca umeščajo v lepo grajen zvočni lok, ki včasih z zankanjem tvori razsekano ritmično govorico na robu bolj eksperimentalno nastrojenih elektronskih glasbenih praks.

Colley deluje skozi subverzijo tehnologije, v njej pa se subtilno odstira tudi kritika današnje tehnokratske, medijske družbe. Lani je na ARS Electronici v Linzu dobil nagrado v sekciji digitalne glasbe za ploščo Psychic stress soundtracks, Waste of songs pa je njeno imenitno nadaljevanje s krajšimi in raznolikejšimi kompozicijami, ki utelešajo različne pristope k zvočni tvarini in v širokem dinamičnem spektru ponujajo rezke, abruptne izlive, bolj senzibilno grajene plastovite zvočne krajine in minimalistična tihotna sozvočja brneče statike, zamolklih terenskih posnetkov in rezkih sinusoid. Vsekakor je to plošča, ki postavlja Colleyja v sam vrh sodobnih snovalcev elektroakustičnih godb, ki se po kakovosti in kreativnosti sodeč iz miljeja državno subvencioniranih institucij in studiev vse bolj selijo v raznotera zvočna podtalja ...

+ + + +