Trans Am: Sex Change

Po triletnem diskografskem premoru se člani washingtonskega tria Trans Am vračajo na glasbeno sceno z novim, nekoliko drugačnim albumom, kar je bilo po tako dolgotrajnem predahu mogoče pričakovati. Nathan Means, Phil Manley in Sebastian Thomson so se v obdobju po politično obarvanem ploščku Liberation (2004) razkropili na tri različne in precej oddaljene konce sveta in to je najverjetneje botrovalo njihovemu ustvarjalnemu premoru. Skupina, ki je nastala iz hardcore/ska kolektiva Bomblast, je na začetku delovala kot nekakšen stranski projekt, glasbeno druženje iz zabave, dokler je ni opazil John Mcintyre iz chicaške skupine Tortoise. Pridružil se jim je pri njihovem raziskovanju glasbenih zmogljivosti, prispeval svoj delež in jih popeljal na krajšo ameriško turnejo, kmalu zatem pa je izšel istoimenski prvenec.

Od takrat so fantje izdali že osem velikih plošč, pri čemer se je njihov glasbeni izraz nenehno spreminjal in se dopolnjeval z različnimi vplivi, a je vseeno ostal v okvirih njihovega prepoznavnega in izvirnega sloga. Osnovna rockovska forma - kitara, bas in bobni - z analognimi sintetizatorji in kopico dodatnih elektronskih efektov zaznamuje njihov energičen glasbeni izraz. Vpliv, ki prihaja od izvajalcev t. i. krautrocka in njegovih inkarnacij, jih je kmalu žanrovsko uvrstil med značilne predstavnike postrocka.

Ta je še posebej opazen na plošči Sex Change, ki že zaradi omenjenega premora, pa tudi zaradi razpršenosti članov skupine zveni drugače kot prejšnji materiali, kljub temu pa pomeni osvežitev v njihovem dosedanjem opusu. Že pri uvodni skladbi je mogoče opaziti različne spremembe: lahkotna kitarska melodija, podkrepljena z mehkimi zvoki sintetizatorjev, se prepleta z nevsiljivimi ritmi in deluje kot nekakšna napoved celotne plošče, ki se "zbudi" šele pri drugem komadu North East Rising Sun.

Lažji, subtilnejši zvoki prevladujejo na večjem delu albuma, zanimivo pa je, da so se fantje tokrat odločili za uporabo čistih, "normalnih" vokalov, prej pa so jih tako radi "filtrirali" z vokoderji. Skladbe se zdijo bolj uravnovešene in bolj vpete v celoto albuma, čeprav nekatere (Conspiracy of the Gods, Tesco v. Sainsbury's in Shining Path) zbujajo pozornost s težjimi kitarskimi prijemi in trdnejšimi ritmi. V primerjavi s prejšnjo ploščo Liberation, ki je bila nekoliko pretirano konceptualno zastavljena in je izražala protest zoper politiko ZDA, je Sex Change brez posebnega koncepta. Ravno zaradi tega pomanjkanja koncepta se je skupina bolj osredotočila na ustvarjanje glasbe, tako da plošča učinkuje veliko bolj homogeno in dodelano kot marsikateri prejšnji materiali, pri tem pa ne zgublja modernosti, udarnosti in prepoznavnosti. Čeprav so jo posneli v pičlih treh tednih in brez svoje standardne opreme, so se člani skupine Trans Am vrnili v velikem slogu, kako pa Sex Change zveni v živo, bomo lahko preverili še ta mesec v ljubljanskem klubu Channel Zero.

+ + + +