Redman: Red Gone Wild (Thee Album)

Eden zabavnejših zapohancev ameriškega hiphopa Redman (znan tudi kot Supaman Luva, Funk Docta in Reggie Noble, kar je njegovo pravo ime) se po debelih šestih letih vrača s šestim albumom Red Gone Wild. Glede na to, da so izid tega ploščka prelagali približno dve leti, je bilo med pričakovanjem čutiti precej dvoma, saj se navadno za projekte, s katerimi zavlačujejo, pokaže, da so klavrni ali pa vsaj dolgočasni. Pomisleki so bili še toliko bolj upravičeni, ker je bila njegova zadnja plošča Malpractice dokaj slaba.

Vendar pa si lahko oddahnemo. Na albumu Red Gone Wild slišimo spet starega dobrega Redmana, ki dela, kar zna najbolje. Nametava duhovite in iskrene "punch line" ter zgodbice, ki referirajo na njegove vsakdanje zajebancije in ki so ravno dovolj lucidne, da jih brez zadržkov kupimo. Prav tako lahko pohvalimo večji del produkcije. Beate so Reggiju delali njegovi stari kolegi s starosto Ericom Sermonom (EPMD) na čelu. Poleg njega so tu še Rockwilder, Vitamin D, Pete Rock (od katerega smo sicer že slišali boljše podlage) in celo "superproducent" Timbaland. Na ploščku najdemo tudi veliko gostujočih MC-jev, na primer oldskulaša Biza Markija, po res dolgem času se pojavi Keith Murray (sicer Redov kolega v stari ekipi Def Squad). Seveda ne gre niti brez hvalnice kajenju trave, kjer nastopi (s solidnim rapom) Method Man.

Najslabši deli plošče so komadi, ki poskušajo biti "sodobni", v koraku s časom. To so posnetki, ki spominjajo na (komercialnejšo) produkcijo juga ZDA, nekoliko tudi na hiphy stil zahodne obale (ja, to je isti stil, ki se ga je neuspešno lotil DJ Shadow), in ki naj bi bili namenjeni klubskim potrebam. V resnici so trdi in "generični" v tem smislu, da spominjajo na sto podobnih "jiggy" produkcij. Na teh posnetkih se Reggiju pri vokalih pogosto pridruži njegova novejša ekipa Gilla House.

Red Gone Wild je razgiban, a konsistenten album, ki pa nima posameznih presežkov kot Redmanove "najjače plate" (na primer Dare Iz A Darkside in Mudy Waters). In glede na to, da so izid plošče prelagali dve leti, nikakor ne razočara. V bistvu se pri albumu Red Gone Wild na eni plošči potrdi hipoteza, da hiphop zlate dobe devetdesetih let še zmeraj lahko zveni sveže, še več, da zveni bolj sveže kot novodobne plesne rap produkcije (če so le na delu kredibilni izvajalci). (Kakovostne) razlike med tema smernicama na albumu res ne moremo spregledati. Letos naj bi sicer izšla še ena Redmanova plata (Mudy Waters 2) in glede na naslov, ki je sicer povsem nedomiseln, obeta veliko. Če bo le približno nadaljevanje legendarnega albuma, bo lakota potešena.

Moramo pa priznati, da je ocena plošče Red Gone Wild verjetno nekoliko pristranska -veterani ameriškega hiphopa, ki po petnajstih, dvajsetih letih delovanja še vedno izdajajo kakovosten material, ki kolikor toliko spominja na njihove najboljše izdelke iz devetdesetih let, so namreč izjemno redka vrsta. Moramo jim čestitati, preden bo prepozno.

+ + + +