dr.um

26. 10. 2007  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Plošča

Calyx In Teebee: Anathomy

2007, Momentum

Calyx in Teebee sta danes veterana, njuno poznanstvo pa se je začelo pred devetimi leti in izvira iz založbe Moving Shadow, katere protežiranca sta bila v minulem mileniju. Odsihmal je Teebee ustanovil svojo založbo Subtitles, ki je izdala številne odlične vinilke, pa tudi Calyx je ustvaril lep opus lastnih del z visoko ceno. Skupaj sta skomponirala tudi komad The shape of things to come z nedavno ocenjevane kompilacije Above the game, ki je bil odličen preliminarni test za Anathomy, izdan pri Calyxovi in Teebeejevi novi skupni založbi Momentum. Sinergija pa je lahko sila muhava zadeva; včasih so ambicije tistih, ki jo sestavljajo, zelo podobne in usmerjene v isto smer, rezultat pa je precej drugačen od pričakovanega. To ne pomeni nujno, da je vse slabo in črno - čeprav so globine temačnega jungle drum and bassa (JDB) njun dom -, vendar so učinki manj sočni, kot bi pričakovali po njunih prejšnjih izdelkih in razvpitosti obeh imen.

Calyxov prvenec No turning back iz leta 2005 je zbirka spomenikov kraljestvu darkstepa, Teebee pa je tako ali tako prvi Neanglež, ki je v zgodovini JDB na Otoku izdal singlico, in njegov zadnji album The Legacy izpred treh let je bil vrhunski. Tudi Anatomija je bila primerno zastopana in slišana skoraj slabo leto pred izidom, saj so komade z nje vrteli kar številni DJ-ji. Toda glede na niz albumov z vrha temačno-trdega sveta, ki še prihajajo (kot novi The Upbeats, ki bi ju lahko pustili nekaj let za sabo, ali Bulletproof, katerega raznolikost temelji na sodelovanju s številnimi nepodobno zvenečimi sodobniki), ali letos slišane Phace in Mindscape se zdi, da so ju sodobniki dobro dohiteli, se vmes razvili in ju tudi kje prehiteli. Kompakten, a ne pretirano kompleksen uvod, nato pa sotočje basov in mračnjaških melodij (v steku desetih postaj na slabi uri potovanja), ki so enakomerno porazdeljene ter bežijo od kompleksnosti in ruženja v pretežno predvidljive ponavljajoče se vzorce. Pri tem so skoraj redni tudi sempli govorov s sporočili tipa "When a warrior kills another, he absorbs that fallen warrior spirit" ali "Some thoughts have a certain sound", ki so vmes postali eden najprepoznavnejših delov njune glasbe. A če precej karikiramo in abstrahiramo, je njun darkstep (po kompoziciji, ne po zvokovju) na trenutke prej nagnjen k jump-up rešitvam kot k mračnemu spektru JDB - čeprav resda nikoli ne zaide v popolnoma banalno repetiranje. A vendar je predvidljivost glavna slabost albuma, katerega komadi kot Telepathy, The Divide, Warrior, Confession ali Dual Processed z MC-jem Versom so vmes postali hit(ič)i, niz sorodno primernih naslednikov pa se skriva v skoraj vseh porah albuma, ki bo imel še nekaj časa življenjsko dobo na gramofonih, pravo globino pa bo pokazal čas. To, da gre za enega najbolj pričakovanih albumov zadnjih let, še ne pomeni, da je res tako izjemen, kot mu pripisujejo industrija in oboževalci. Puščobno.

+ + + +