13. 12. 2007 | Mladina 49 | Kultura | Plošča
Magnifico: Grande finale
2007, Arih/Turbolentza, Delo
Il Grande Magnifico
© Igor Škafar
Pred desetimi leti je karizmatični Magnifico razmišljal onkraj meja slovenskega filma in v kooperaciji s Pismejkersi spisal glasbo za Kozoletov Stereotip, ki je bila daleč od stereotipnega pojmovanja filmske glasbe. Šlo je za plošček, ki se ni sramoval ne poudarjene žanrskosti ne koketiranja s plebsom in ki je navkljub prevladujoči ležernosti po instrumentalni plati navrgel kar nekaj subtilnih presežkov. S soundtrackom Stereotip nam je Magnifico predvsem poklonil pušeljc nadrealističnih, nonšalantnih in prijetno zajebantskih šlagerjev, ki se neobvezno, v štirih jezikih, toda z enakim akcentom, mojstrsko poigravajo s hohštaplerajem, primitivizmom in impotenco slovenske estrade ter njenih izdelkov. Tisto, kar je iz Magnifica Nacionale po mojem skromnem mnenju naredilo Magnifica Internacionale, pa je bila priredba Pestnerjeve popevke 30 let. Edinstven uglasbeni bolšjak pozabljenih, spregledanih, podcenjenih podrobnosti in ukradenih spominov, kot jih je nato nanizal na albumu Sexy Boy (2000) in ob katerih zbiralcu med vsakim poslušanjem zaigrata srce in nasmeh na licu, preprosto ne more ostati neopažen, če s sebi lastnim šarmom in v esperantu nove Evrope potrka na sterilna vrata zahodnega mainstreama. Grande Finale pomeni fino piljenje tistega, kar je v grobem zastavil Goran Bregović - in zmagal. Konec koncev se za ohranjanje rokenrol izročila pri nas čutijo poklicani mnogi, zato jim Magnifico ne hodi v zelje. Prisega na tisto, kar moramo (s staro Evropo vred) še zmeraj uvažati, da bi zadostili potrebam trga: avtorsko držo v paketu z eksotičnim seksapilom. Ljubezenska kemija med ciganskim tex mexom, trubaškim rokenrolom, turbo šlagerajem, disko sevdahom in preigravanjem vesternjaških klišejev po zakonih špageti ikonografije na Grande Finalu doseže stadij perfekcije in zelo na poskok zastavlja tarantinovsko vprašanje, ali si dandanes sploh še lahko predstavljamo zgodovino pop kulture brez žanrskega nadrealizma šestdesetih in sedemdesetih. Verjetno ne gre za naključje, toda neskončna lahkost rip offa, s katero se na Grande Finalu v glasbenem jeziku poigrava Magnifico, še najbolj spominja na umetelni eklekticizem Bonellijevih stripovskih serialov od Texa Willerja do Dylana Doga, z nepogrešljivim Zagorjem na čelu. Če temu rečete kič, pač poveste več o sebi kot o stripih in Magnificu, ki terapevtske vrednosti 'kiča' ne poustvarja skozi prizmo brezplodne ironije, ampak jo potencira v procesu identifikacije z zakonitostmi tega subverzivnega načina izražanja. In da, Grande Finale bržkone pomeni dokončen obračun z mastodontom slovenskega glasbenega založništva. Lani so ga ranili Mi2, ki so album Dobrodošli na dvor po krepko znižani ceni priložili Večeru, Il Grande Magnifico pa mu je poslal milostni strel v čelo blesavo. Ma kaj grande, grandissimo!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
