20. 12. 2007 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Dave Gahan: Hourglass
2007, Mute/Dallas
Frontmen Depeche Mode v solo izvedbi
© Matej Leskovšek
Kako se znajdejo pevci velikih, skorajda ponarodelih pop bendov, ki razen svojega vokala, videza in karizme ne prispevajo veliko k matični skupini (saj besedila in glasbo zanje večinoma ustvarjajo drugi), ponazarja prvi Gahanov solo izlet iz Depeche Mode, album Paper Monsters iz leta 2003. Plošča, s katero se je obrnil k bolj rockovskim virom - to še bolj preseneča, če poudarimo, da je glasbeno kariero začel kot pevec elektro-synth pop benda, ki se je prebil ravno zaradi njegovega hladnega baritonskega vokala -, ni imela pretiranega uspeha pri oboževalcih skupine Depeche Mode. Temu je najverjetneje botrovala nenadna sprememba zvoka, česar občinstvo skupine ni vajeno, pa tudi avtorska neizkušenost, saj je Martin L. Gore avtor skoraj vseh materialov skupine. Gahanov avtorski prispevek je prinesel šele zadnji album Depeche Mode Playing The Angel (2005), kjer je podpisal tri skladbe. Deloma mu je uspelo prepričati, da je sposoben ustvariti dobro pop pesem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?