Zlatko Kaučič: Vizionarja

Zlatko Kaučič je zagotovo eden najplodnejših in hkrati najinovativnejših slovenskih jazzovskih glasbenikov. Na svoji ustvarjalni glasbeni poti, katere tridesetletnico bo zaznamoval s skorajšnjim koncertom v Klubu Cankarjevega doma, je izdal petnajst albumov in sodeloval s številnimi bolj in manj uveljavljenim domačimi in tujimi glasbeniki. Njegov avtorski slog je izredno raznolik, čeprav je njegova igriva tolkalska igra povsem svojstvena in prepoznavna. Ustvarjalnost Zlatka Kaučiča v vsej raznolikosti najdemo tudi na zadnjem albumu Vizionarja, ki ga je izdal konec lanskega leta.

To je bil poleg albuma Tolminski punt, na katerem je gostil vrhunskega nemškega freejazzovskega glasbenika Petra Brötzmana, drugi album, ki ga je izdal lani, oba pa sta postregla z živimi koncertnimi posnetki in vsak posebej s svojstveno konceptualno zasnovo. Album Vizionarja prinaša koncertne posnetke, ki so bili v sklopu Jazz festivala Ljubljana narejeni v Cankarjevem domu junija 2006, sicer pa je posvečen dvema umetnikoma in vizionarjema, slovenskemu pesniku Srečku Kosovelu, h kateremu se Kaučič pogosto zateka po snov in navdih, ter ameriškemu jazzovskemu glasbeniku Stevu Lacyju, ki je preminul leta 2004 in s katerim je Kaučiču uspelo vzpostaviti plodno glasbeno sodelovanje.

Avtorsko in umetniško kontinuiteto ustvarjanja je Kaučič pri projektu in albumu Vizionarja zagotovil tudi po izvajalski plati, saj je z večino glasbenikov na albumu, s pianistom Brunom Cessellijem, pihalcema Paulom McCandlessom in Emanuelom Cisijem ter kontrabasistom Aresom Tavolazzijem, uspešno sodeloval že pri prejšnjih projektih in albumih. Izjemi sta jazzovska pevka in žena pokojnega Lacyja Irene Aebi ter kvartet rogov Hororn quartet, ki sta tudi prisotna na albumu. Ogrodje so Lacyjeve kompozicije z njegovega albuma Vespers (1993), na katerem je uporabil poezijo bolgarske pesnice Blage Dimitrove. Kaučič jih preplete s svojimi avtorskimi kompozicijami in oboje združi v novo zvočno in konceptualno celoto. Dramaturško je album Vizionarja izredno dinamičen, saj vseskozi prehaja med modernističnimi jazzovskimi prijemi, straight-ahead swinganjem in zvočnimi third-stream barvanji. Poleg tega uspe Kaučiču, skupaj s soglasbeniki, predvsem v drugem delu albuma ponekod preiti v kolektivno improvizacijo in free jazz (Wait for Tomorrow in Grass) in se v skladbi Objem razbohotiti v vsem razkošju domiselne solistične improvizacijske igre in tolkalske poetike. Za nameček se album konča z ritmično asimetrično in poskočno plesno Barabinko.

Album Vizionarja streže z zvočno bogato, izrazno raznoliko in izvedbeno navdihujočo glasbo, ki združi različne, tudi na videz nekompatibilne jazzovske smeri (in navsezadnje občinstva) v kohezivno, učinkovito, privlačno in muzikalno glasbeno celoto.

+ + + + +