Connie Price & The Keystones: Tell me Something

Dan Ubick in Todd M. Simon sta prekaljena glasbenika, ki sta doslej sodelovala z izvajalci in s skupinami, kot so Breakestra, Madlib, El Michels Affair, Macy Gray ... Pred približno petimi leti sta se lotila skupnega studijskega projekta, ki se imenuje Connie Price & The Keystones, in leta 2004 je izšel prvenec Wildflowers. Posnela sta ga skupaj z različnimi referenčnimi glasbeniki, najbolj znan med njimi je verjetno britanski bobnar Malcolm Catto. Ploščo je krasil tripaški zvok, nekakšna kombinacija počasnega soula, funka, r'n'b-ja in tudi brazilskih ter jamajških godb. Wildflowers je bil v celoti inštrumentalen, novi album pa je pravo nasprotje, pri vsakem komadu gostuje vsaj en profiliran emsi. Ubick in Simon sta k projektu povabila same sijajne vokaliste, od veterana z dvajsetletnim stažem Perceeja P-ja do Soupa (Jurrasic 5), Aloe Blacca, Wildchilda in Ohmege Wattsa. Zasuk je bil pričakovan, saj so Connie Price & The Keystones pred kratkim posneli EP z newyorškim starešino rapa Big Dadyjem Kanom in nastopali s Slick Rickom in kolektivom Brand Nubian.

Tell me Something je zvočno bogat in zrnat izdelek, na katerem slišimo široko paleto glasbenih vplivov, referira na filmsko glasbo (Lala Schifrina in Isaaca Hayesa) in tudi na klasični soul šestdesetih let ter rap produkcijo kakšnega Wu Tang Clana. Vseeno je v osnovi poskus zasedbe v zvrsti hiphopa, kar se je izkazalo za iznajdljivo konceptualno izhodišče, ki je narekovalo proces in tehniko dela, pa tudi strukturo posameznih posnetkov. Pri snemanju plošče se je skupina odločila za prakso, vse pogostejšo pri živih bendih, ki si prizadevajo ujeti košček hiphoperske zvočne tradicije "lepi in reži". Tako so vso inštrumentacijo najprej posneli, potem pa material obdelali kot semple, torej ga zankali, editirali, na novo aranžirali. Novost je, da so prvič snemali prava godala, aranžmaje zanje je napisal Simon. Podlage so jasno bolj minimalistične, repetitivne in hipnotične, s čimer puščajo več prostora za vokalne vložke. Aranžmaji kitar, klaviatur, pompoznih pihal in dramatičnih godal so izjemno natančni, zavidanja vredno kompaktnost pa zagotavljajo masivni, a čisto posneti bobni. Promocijska različica albuma se je začela s posnetkom, na katerem je gostoval Big Daddy Kane. Iz neznanega razloga tega komada, žal, niso uvrstili na ploščo, (bolj slabo) nadomestilo je še eno gostovanje Perceeja P-ja, ki od vseh gostov odrima daleč največ, pojavi se v treh komadih od devetih. Edina slaba stran albuma Tell me Something je prav njegova dolžina, saj se konča že po dobre pol ure. Malo pomaga, da so v paket dodali še bonus plošček z inštrumentalnimi različicami vseh posnetkov, vseeno pa se ne bi branili vsaj treh, petih posnetkov več. Nekonformna mojstrovina živega hiphopa.

+ + + +