Neopazni premiki

Ko so hrvaški državni organi prodali sporna zemljišča na obmejnem področju Dragonje, je dogodek postal prva televizijska vest, ostro so se odzvale stranke, SLS, je zahtevala posebno sejo. Nacija je kajpak poskočila, gre vendar za njo ozemeljsko bit.

Podjetje Infond Holding je objavilo namero, da prevzame eno največjih slovenskih podjetij Pivovarno Laško. Sočasno je firma Kolonel objavila prevzemno naložbo za Center Naložbe, podjetje, ki ima v lasti več kot 60 odstotkov Infond Holdinga. Enostavno: družba Kolonel, ki jo poznamo le po poštnem nabiralniku, postaja lastnik paradnega konja slovenskega gospodarstva.

In kaj storijo mediji? Ker lastnica Danijela Rakovića medijem ne daje izjav, medijski uredniki zadevo puščajo bagatelno nepomembno. Časnik Dnevnik npr. objavi sicer zelo luciden članek šele na 21 strani, podobno ravnajo tudi drugi osrednji časniki in televizije.

V primeru nekaj dragonjskih parcel je cela država na nogah, v zadevi, kjer fantomska peščica postaja lastnik enega najbogatejših podjetij, ni vprašanj, od kod ljudem, ki se niti na telefon ne odzovejo, sanjske vsote denarjev.

Toda, indolentni niso samo mediji, še bolj presenečajo stranke levice, ki so izšle iz kroga komunistične partije. Veliki Karl Marx je vendar učil, da je v družbi ključno, kdo je lastnik proizvodnih sredstev, zakaj to povzroča enormno delitev med ljudmi, zakaj lastniki pobirajo ekstra profit. In zato je komunistični režim imel v svojem programu podržavljenje tovarn in podjetij. Danes v času prostega trgovanja velja hvalospev širokemu mnoštvu delničarjev, še več, javno mnenje se je vedno posmehovalo ruski in hrvaški stvarnosti, v kateri je nekaj deset družin prevzelo večino osrednjih gospodarskih družb.

Stranke in zveze postlevice, kot so Zveza borcev NOB, LDS, SD in Zares, ob vsakem partizanskem prazniku uzurpirajo proslavo in slavijo svojo kontinuiteto s simpatičnimi momenti vojnega komunizma. Ko pa fantomski prevzemniki z mahinacijami rušijo bit slovenske družbe, ko kaže, da bo peščica posameznikov postala lastnik gigantskih podjetij s podmiznimi špekulacijami, ne zadoni glas Janeza Stanovnika in Boruta Pahorja pa tudi ne Gregorja Golobiča in tudi ne Katarine Kresal, političnih likov, ki se postavljajo z vrednotami NOB. Ena teh je bila namreč prav vera v družbo, kjer ne bo več megalomanskih družbenih razlik.

Razlika med besedami in dejanji je sicer posebej pomenljiva v prestolnici. Mesto Ljubljana organizira veliki projekt berimo z Zoranom Jankovićem, sicer pod delovnim naslovom Ljubljana bere, katerega poslanstvo je dvigovanje zavesti o pomen branja. Brez dvoma - čudovito!

V Ljubljani pa so 3. decembra zaprli eno največjih knjižnic, Knjižnico Šiška, in njenih članom napovedali, da se bo institucija preselila na novo lokacijo, ki da jo bodo slavnostno odprli v mesecu februarju. Zdaj mineva že tri mesece, odkar je knjižnica zaprta, knjige so še vedno na policah starega poslopja, osebje pa vam pove, da se je zadeva zakomplicirala med mestno oblastjo in gradbenim investitorjem. - ?????????

Jankovićev aparat je torej knjižnici dal signal za selitev, še preden je novo poslopje dobilo vsa dovoljenja za obratovanje!?? In rezultat? Vsak mesec je knjižnico obiskalo po 10 tisoč članov, ki so si izposojali po 40 do 50 tisoč knjig. V treh mesecih je nekaj deset tisoč Ljubljančanov prisilno abstiniralo od branja več kot 100 tisoč knjig!

Skratka, ljubljanska oblast je povzročila največjo erozijo branja po drugi svetovni vojni. A glej čudo? Ljubljančani ne protestirajo ne pišejo divjih pisem, in časnikarji niso opazili, da prostori knjižnice s knjigami vred stojijo zaprti, v času, ko mesto najavlja akcijo za dvig pomena branja.

Politika, kjer peščica odloča v imenu moči ali magari modrosti, je doživela fiasco v primeru postajališča pri Lutkovnem gledališču. Ljubljanski župan se je lani odločil, da bo proge mestnega avtobusnega prometa razpeljal po svoje in tako je dal na Krekovem trgu posekati košato platano, da bi na njenem mestu zgradili avtobusno postajališče. Meščani niso potestirali, z pozivom inšpektorjem je reagiral le mestni svetnik Miha Jazbinšek. Te dni je republiški inšpektorat za okolje in prostor denarno kaznoval mestno občino in ji naložil, da mora do konca aprila sanirati prvotno območje in nazaj posaditi večjo gojeno platano.

Drevo je bilo namreč spomeniško zaščiteno, ljubljanski glavar pa ga je dal protizakonito posekati na svojo pest!!!?????????????????

Ljubljanski župan je po hipni inspiraciji pohitel tudi z napovedjo, da bo cesto, ki bo vodila do novega nogometnega stadiona, dal poimenovati po pokojnem predsedniku.

Janez Drnovšek bi se obrnil v grobu! Po njegovi ulici bo torej drvela množica navijačev, medtem ko on nikoli ni obiskoval nogometnih in košarkarskih spektaklov, še več, v enem izmed pogovoru je dejal, da je navijaška zavest daleč od razuma zavedajočega se človeka.

V visoki politiki pa se je ta teden dogodil veliki obrat. Potem ko LDS, SD in Zares hvalijo Drnovškovo politiko, so same storile prav nasprotno. Vodja socialdemokratov Borut Pahor je napovedal, da se vnaprej odpoveduje morebitni koaliciji z Janševo SDS, da sta zanj politična zaveznika LDS in Zares. Do volivcev je dejansko najbolj fair, da ti vedo, kakšni koaliciji dajejo podporo. Politika bivšega premiera Drnovška je bila prav povolilno izigravanje. Leta 1992 je bil kot z vladajočo LDS v največji konfrontaciji s Peterletovo SKD, toda po volitvah je z največjim tekmecem sestavil vladno koalicijo. Pred volitvami 1996 je bil v antagonizmu s Podobnikovo SLS, potem pa je z njo podpisal koalicijsko pogodbo. Pred letom 2000 je njegovi politiki oponirala opozicijska stranka ZLSD, po volilnih izidih je z njo sklenil vladno ljubezen.

Nova drža Pahorja in SD prispeva k politični transparenci, saj vnaprej formira izbiro med podaljšanjem mandata aktualne koalicije in vladnim prevzemom aktualne opozicije.

A prvak SD je v svojo retoriko na novo vpeljal tudi elemente negativne propagande, ko je v vladni tabor poskusil vnesti spor, ko je dejal, da je na drugi strani premier Janša stisnil v kot svoje politične partnerje.

Bojan Šrot in Karl Erjavec sta nasprotno prav te dni slavila, ko sta poudarjala, da do prodaje Telekoma ni prišlo, ker je očitno premier upošteval njuni zahtevi.

Pred volitvami se torej pripravlja spopad dveh opcij, pri čemer bosta voditelja Pahor in Janša prisiljena reševati paradoks: kako izpostaviti uspešnost lastnih strank, obenem pa strankarskim partnerjem puščati simbolne zmage in jim prepustiti soodločanje.