Nesrečnega imena

Prejšnji teden je Mladina izšla - sicer po naključju - 21. avgusta. Prepričan sem bil, da bo dobršen del številke posvečen sovjetski okupaciji Češkoslovaške pred 32 leti, študentskemu gibanju 68 in seveda ameriški genocidni agresiji v Vietnamu in Kambodži. Ne duha ne sluha o nobeni od teh treh v'Šlikih tem. Nič kaj drugače ni bilo v drugih medijih, naj gre za desni ali liberalni pol. Pojma libertarnost si v sodobni Sloveniji skorajda ne upam izustiti, saj me še prijatelji in najboljši znanci gledajo kot kakšnega dinozavra, drugi pa s to besedo sploh nimajo kaj početi.

Vendar pa je pozaba neposredna bližnjica v katastrofo. Ko so leta 68 Američani z napalmom in še drugimi hujšimi kemičnimi preparati sistematično zažigali in zastrupljali kvadratni kilometer za kilometrom vietnamskih gozdov in riževih polj, je ameriška vlada ostala cinično hladna na vse proteste po svetu in skrivoma načrtovala invazijo na Kambodžo. Dva milijona mladih ameriških obveznikov je raje emigriralo v Kanado in Evropo, kot da bi sodelovalo v vojni, kjer je beli človek pošiljal črnega človeka pobijat rumene ljudi. Morebiti ne bilo slabo mlade generacije spet spomniti, da se je v močvirje vietnamske vojne podal ljubeznivi in šarmantni predsednik John Fitzerald Kennedy. Nadaljevala pa sta Trixy Dicksy in v'Šliki intelektualec ter diplomat Henry Kissinger, ki je na koncu za svoj vietnamski holokavst pokasiral celo Nobelovo nagrado za mir. Vietnamska vojna, pri kateri je sodeloval tudi mirotvorni Nato, je bila nekaj tako ostudnega, da se je obrnil želodec celo samozaverovanim Američanom. Kesanje in katarza sta trajali kakih deset let - predvsem zaradi petdeset tisoč mrtvih in nekajkrat več pohabljenih mladih ameriških vojakov. Milijoni vietnamskih žrtev na obeh straneh niso nikogar posebej pretresli. Sicer pa tudi kampučijskega grozodejstva nikoli ne bi bilo brez poprejšnje ameriške invazije.

Evropsko študentsko gibanje, tudi v Jugoslaviji in Sloveniji, leta 68 in pozneje, je bilo protest proti mandarinski družbi okostenele državne in ekonomske birokracije. Hkrati so se študentje postavili po robu vietnamskemu ameriškemu zločinu. Bipolarna delitev sveta med Ameriko in Rusijo je pripeljala do popolnega absurda. Po Afriki in Aziji sta obe velesili financirali in oboroževali svoje pristaše, obe seveda v imenu svobode in pravičnosti. Umirali so - jasno - lokalci. Ni pa bilo ne socialnega ne demokratičnega napredka.

V Evropi je bila povojna jaltska delitev zacementirana bolj kot kdajkoli prej. Vsi so bili zadovoljni z železno zaveso. Zahodna Evropa je bila zavarovana pred valom vzhodne cenene delovne sile. Potrebe po manualcih so najprej zadovoljevali Italijani, Portugalci, Grki in Španci. Vendar je bila vsaka naslednja generacija prišlekov že bolj zahtevna, manualce pa je Evropa še zmerom potrebovala. Vskočili so Turki in Jugoslovani. Tito je tam okoli leta 65 odprl meje, poslal milijon ljudi na Zahod, s tem zmanjšal prikrito brezposelnost in si zagotovil reden letni dotok deviz.

Zadovoljni so bili vsi. Železna zavesa je bila pravšnja rešitev za vse. Še najbolj pa za Američane. Zato je češka pomlad vsem po vrsti zamešala karte. In vendar nihče ne more reči, da je do fenomena socializma s človeškim obrazom prišlo čez noč. Češka liberalizacija je trajala in se intenzivno razvijala najmanj dve leti. Ruski vpliv na notranjepolitični češki sceni je kopnel kot lanski sneg. Vse skupaj pa ni nič pomagalo. Američani so Kremlju jasno povedali, da je Češka siva cona in da se ob morebitni ruski invaziji Amerika ne bo vmešala. To je bila vnaprejšnja kapitulacija, identična oni izpred druge svetovne vojne, ko sta Daladier in Chamberlain v Muenchnu na podoben način zabarantala Češko. Brežnjev si je lahko samo mel roke. Češka katastrofa je zaustavila demokratizacijo v vsej vzhodni Evropi, v marsičem otopila ost študentskega gibanja in posledično pripeljala do avtokratskega in gerontokrartskega puča v Karadžorževu decembra 1971. Z rahlo časovno zamudo torej. Do zamude pa je prišlo zato, ker je Titova vrhuška kaki dve leti uspešno parazitirala na pokončni poziciji Jugoslavije do Rusije. Lahko je biti pokončen, kadar veš, da ti ne grozi nikakršna, niti najmanjša nevarnost.

Ameriška dolgoletna vojna v Vietnamu torej ni v resnici izmodrila nacije, ki je še vedno prav tako prenapeta in šovinistična kot zmerom, ampak je omogočila Sovjetski zvezi podobne imperialistične avanture. Propadli češki poskus demokratizacije je za petnajst let zavrl podobne procese v vsej vzhodni Evropi. Z ameriškim blagoslovom. Preprosto povedano, zaradi barantanja velikih in preračunljivosti majhnih smo izgubili petnajst let svojega življenja.

Zato je 21. avgust 1968 dan, ki ga ne bi smeli nikoli pozabiti.