Žlahtna plesen

Oba moja starša - bog jima nakloni dolgo in mirno življenje - sta Primorca. Se pravi, da sta otroštvo preživela pod fašizmom. Mamina družina je partizanom pomagala, oče pa je bil partizan kar sam. Samo po sebi je umevno, da smo tudi v drugi in tretji generaciji vsi sami antifašisti. Brez partizanstva in tudi brez Tita - da se ne bi sprenevedali - Slovenija ne bi nikoli dobila nazaj tretjine svojega nacionalnega ozemlja. Še več, ko bi bila Slovenija ostala brez Primorja, bi zgubila svojo mediteransko razsežnost. Raje ne bi preveč razpredal, kaj bi bila Slovenija brez morja. V vsakem primeru še trikrat bolj tečna in med sabo skregana, kot je dandanes.

Nikoli nisem skrival svojega začudenja nad naivnostjo tako imenovane meščanske opcije na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Potuhniti se, se prilizniti okupacijskim oblastem, z njimi kolaborirati z orožjem v rokah in čakati na zmago zaveznikov, potem pa tri dni pred koncem vojne preskočiti v zmagovalni tabor. Bebavost te logike je bila popolna. Tisti, ki so si jo izmislili, so se sicer izognili maščevalni justici zmagovalcev in pobegnili v Argentino in Avstralijo, krvavi račun pa je plačala raja. Tako kot zmerom. Kdo je v begunskih taboriščih na Koroškem leta 45 sestavljal sezname tistih, ki so s pomočjo Vatikana odhajali preko morja, in tistih, ki so jih Angleži vrnili Jugoslaviji?

Deset tisoč Slovencev je po vojni končalo v roških in drugih breznih. Zgodba je tako strašna, da je nikoli ne bo mogoče racionalno razložiti, kaj šele opravičiti. Vae victis! Gorje premaganim. Po drugi strani pa je prav tako deset tisoč slovenskih mladeničev in mož med drugo vojno izgubilo življenje v uniformah nemške vojske. Kdo je kriv za ta pomor?

Temu rašomonu ne bo nihče prišel do konca, do dna. Tudi sam nimam nikakršnih tovrstnih ambicij. Vse knjige in publikacije v zadnjih letih, skupaj z razstavami, niso niti za kanec pomagale priti do objektivne resnice. Objektivne resnice namreč ni, pa čeprav si ena in druga stran lahko kopičita gore dejstev in dokumentov. Vsake oči imajo svojega malarja. Še nesrečna Spomenka Hribar, ki je s svojim neverjetnim civilnim pogumom v trdih časih prejšnjega režima terjala spravo, ni premaknila ene same okostenele pameti ne na eni ne na drugi strani. Še več, pogosto ima človek občutek, da se duhovna državljanska vojna na Slovenskem iz leta v leto bolj in bolj razplamteva.

Slovenija je glede vrednotenja druge svetovne vojne nedvomno evropski eksempel. In tu ni kaj storiti, samo z roko lahko zamahnemo, zmolimo zdravamarijo in upamo, da se vsaj naši vnuki ne bodo preklali med sabo zaradi pravih in namišljenih grehov pradedov.

Je pa dosti bolj zanimiva neka druga zgodba. Delitev med konservativci in liberalci. Že deset let poslušamo litanije o potrebi ustanovitve prave žlahtne konservativna stranke na Slovenskem. Vsa desnica je obupana nad to črno luknjo, otožno jo spremljajo žalostinke Rimokatoliške cerkve. Čemu vendar jokajo? Saj imajo na meniju celo paleto žlahtnih konservativcev. Zastavonoša je seveda Janez Janša s svojimi brumnimi socialdemokrati v rjavih srajcah. Slovenska ljudska stranka si je konservativizem deset let vtikala v gumbnico. In če to še ni dovolj, imamo na zalogi še internetsko poimenovano novo stranko, ki je še celo posebej žlahtna. In vendar slovensko desnico še vedno daje sindrom vpijočega v puščavi.

Ampak kar se tiče strank, je vse skupaj še razmeroma razumljivo. Čim bolj se cilji bližajo, tem bolj se pota križajo, je preroško zapisal Oton Župančič že pred več kot pol stoletja. Bratske in sestrske stranke nagovarjajo isto volilno telo. Janšev predvolilni sovrag ni Janez Drnovšek, še celo Borut Pahor ne, temveč Zagožni, Peterleti in Bajuki. Ne samo, da tekmujejo drug z drugim, cela zadeva je še bolj zoprna. Vsakdo med njimi hoče dokazati, da je najbolj radikalen in brezkompromisen, da sovraži komuniste, postkomuniste in njihove mladiče bolj kot hudič žegnano vodo. Kakršnekoli mostogradnje je nepreklicno konec. Z eno besedo, mesec in pol pred volitvami imamo stalno tekmovanje na desnici, kdo ima ostrejše zobe in kdo bo v enem samem zamahu s kožo in kostmi pohrustal več kontinuitetnežev.

Pa tudi to je že stara lajna. Moja vse doslej nepotešena radovednost se pase drugje. Pri intelektualcih, seveda. Pri razumnikih, po slovensko. Mnoge med njimi poznam že dolga desetletja. Od Janka Kosa do Nikota Grafenauerja. Skoraj z vsemi sem tudi sodeloval, tako na literarnem kot na političnem polju, od Sanje Zorna do Dragota Jančarja in Rudija Šeliga. Nekoč in nekdaj so bili pametni možje in žene, izobraženi in prenicljivega uma. Zato mi je toliko bolj nerazumljivo, kako so se lahko politično povsem podredili kaplarski in farški pameti, ki tako rekoč brez ostanka obvladuje vodstva slovenskih konservativnih političnih strank. O tem sem nekaj malega pred časom že pisal, pa sem takojci po nemarnem končal v literarnem leksikonu.

Naj razume, kdor more razmeti, je pred desetimi leti povedal Alojz Peterle. In ima še vedno prav.

povezava

povezava