Še n'kol se nismo tok smejal, k'je šola pogorela

Človek misli, da je že vsega hudega vajen, pa se vsakokrat znova prepriča, da ima vsaka stvar svoje meje razen človeške neumnosti. Butalci in Tepanjci so bili od vekomaj sprti med sabo, ko pa je bilo treba kakšnega pametnega zatolči in mu polomiti noge in roke, so složno stopili vkup, ga premikastili in si oddahnili.

Ko smo bili še mladi in naivni, smo bili prepričani, da je šola resnični hram učenosti. In v cvekih, ki smo jih dobivali, smo videli pravično kazen za lenobo in nemarnost. Podobno so mislili tudi starši. Kadar je bil kakšen učenec še posebej navihan in nezbran, so se starši pritoževali učiteljem: "Saj ga tepemo, ko prinese domov cvek ali ukor, ampak več kot toliko tudi mi ne moremo." Učitelji so sočutno kimali. Starši so se jim resnično smilili. Preteklo je veliko voda, starševske in učiteljske avtoritete - poleg vseh drugih, od Cerkve do Oblasti - so se majale in rušile v prah, predvsem pa je bilo mladim ljudem na razpolago vse več in več informacij zunaj doma in šole. Hvala bogu. Nekateri se še spominjate katastrofe v zvezi s t.i. usmerjenim izobraževanjem. Ta nora izmišljotina bolnih birokratskih možganov je hotela šolstvo razparcelizirati do zadnjega kvadratnega milimetra. Poklicna šola za čevljarje (in to v tovarnah) je poklic delila na čevljarskega tehnika za spodnji del čevlja in čevljarskega tehnika za zgornji del čevlja. Čisto zares, častna pionirska. Cele generacije, predvsem dijakov, so se leta in leta pritoževale, kako jim je sistem uničil mladost in s tem posledično tudi kariero. Kot da si človek pri šestnajstih, sedemnajstih ne bi mogel sam zavihati rokavov in si kar ex privata diligentia prebrati, recimo Sto romanov. Branje knjig namreč ni bilo prepovedano. Nekaj pravil je, ki veljajo za vse čase in vse lege, eno med njimi je: Če se sam ne boš pomujal, ti živ bog ne bo mogel pomagati.

Vse to je že davno za nami. Zadnjih osem let je nekdanji minister za šolstvo Slavko Gaber s pomočjo skorajda vseh strokovnjakov, ki se na Slovenskem ukvarjajo s šolstvom, skrbno in sistematično pripravljal šolsko reformo. Pripeljal jo je do konca. Slovensko ministrstvo za šolstvo je dobilo pohvale tako od Evropske unije kot od vseh relevantnih mednarodnih institucij. Ampak kaj bi s tem? Prišel je nekdanji ustavni sodnik in novi minister Šturm, ki je ob svojem nastopu kot prvo zahtevo postavil, naj se šolarji in dijaki ob koncu šolskega leta poklonijo slovenski zastavi in zapojejo slovensko himno. Lepo je v naši domovini biti mlad, kjer smo si kot bratu brat...

Takoj sem zaslutil, da se to ne bo dobro končalo. In se res ni. Himna in zastava sta bili samo predjed, hors d'oeuvre, kruhek s kaviarjem domoljubja namazan. Čez poletje je nastopilo težko topništvo pod generalsko taktirko nam vsem ljube dr. Darje Picige. Modro vodstvo ministrstva za šolstvo je ugotovilo, da naj bi "točkovni sistem pri vpisu v srednje šole omilili ali opustili že prihodnje leto". Z drugo besedo povedano, osemletno trdo delo pedagoške stroke bodo zavezali v vrečo kot mlade mačke in vrgli v najbližji potok. Res je, otroci si skozi leta z večjim ali manjšim šolskim uspehom nabirajo točke, s katerimi grejo po osnovni šoli lahko ali na gimnazijo ali na frizersko šolo, če se omejimo na skrajnosti. Vse skupaj je videti kruto, vendar niso vsi za gimnazijo, tako kot nikoli niso bili. Zanimivo pa je, kako si minister Šturm zamišlja bolj humano rešitev. Pravzaprav gre za dve rešitvi, obe globalni. Prvič. Ministrstvo za šolstvo bo organiziralo pogovore s starši po vsej Sloveniji. Prvi posvet je bil organiziran na OŠ Šentjernej, "udeležili naj se bi ga tudi starši iz Črnomlja, Dolenjskih Toplic, Metlike, Novega mesta, Žužemberka, Brežic, Sevnice in še od kod". Starši bodo seveda povedali, da se jim točkovanje gnusi. In točkovanja ne bo več. Točkovanje namreč ni krivično samo do nesojenih gimnazijcev, krivično je tudi do deklet, ki bi se rade izučile za frizerke. Takole meni ministrstvo: "Ni smotrno, da znanje slovenščine in matematike (na zunanjem preverjanju) odloča o tem, kdo se bo vpisal na frizersko šolo." Pa ja de, frizerki ni treba znati ne brati ne računati, še govoriti ne, frizerka je za to, da frizira! Ti plebiscitarni posveti s starši pomenijo, da se vračamo v prihodnost, v neposredno demokracijo, kjer ljudstvo brez posrednikov samo izvaja oblast. Kardelj je vstal iz groba.

Drugič. Gospod minister je znano priljuden človek. Birokratskim točkam je napovedal vojno na življenje in smrt. Namesto točk in ocen bodo ravnatelji srednjih šol sprejemali aspirante za dijake na pogovorih na štiri oči. Ravnatelj bo že znal oceniti učenčeve zmožnosti. Ocene niso vse, več kot brezdušno piflanje in grebatorstvo veljata dobro srce in redno obiskovanje nedeljske maše.

Kjer ni več nikakršnih objektivnih meril, tam prazno šolsko polje brez ostanka zavzameta poljubnost in samovolja. Na mesto znanja stopijo vrednote. Vendar samo in izključno tiste in takšne vrednote, kot jih zagovarja trenutna oblast. To pa je bližnjica do vsestransko razvite osebnosti. Ni važno, koliko zna in ve, važno je, da je naš.