Čigav je moj trebuh, zdravnikov ali moj?

Ko smo že davnega leta 1992 - čas hiti, čas hiti - v slovenskem parlamentu, ki se je takrat imenoval še čisto drugače, sprejemali ustavo, je kar nekaj časa kazalo, da do ustave sploh ne bo mogoče priti. Za sprejem ustave je bila namreč potrebna dvetretjinska večina vseh takratnih delegatov v tedanji skupščini. Ključni problem je tičal v 55. členu predloga ustave. Predlagatelji so izoblikovali besedilo: (Svobodno odločanje o rojstvih otrok) Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočijo staršem, da se odločajo za rojstvo svojih otrok. Pot do sprejema 55. člena je bila dolga in trnova. Z eno besedo, s tem členom so ženske na Slovenskem dobile pravico do splava, pravico, ki jo poznajo v vseh demokratičnih evropskih državah razen na Irskem. Katoliška cerkev in njeni eksponenti v parlamentu so vztrajali do konca. Zlomila pa jih je njihova brutalna ekstremnost. Ženska, ki nima otrok - razen nun - ni enakovredna ženski-materi. Ženska, ki opravi abortus, pa je morilka. To zmerjanje je pripeljalo do tega, da so se poslanke v parlamentu tako rekoč kot en mož uprle moškemu šovinizmu. Člen 55 je bil čudežno izglasovan z dvetretjinsko večino poslanskega telesa. Vendar je bila revanša na vrsti že naslednji dan. Izglasovana je bila namreč novela zakona, ki je zdravnikom omogočila ugovor vesti. Vsak zdravnik ginekolog se je torej lahko svobodno odločil, da ne bo delal abortusov, da ne bo podpisoval receptov za kontracepcijska sredstva, da nosečnicam, tudi posiljenim, ne bo svetoval prekinitve nosečnosti. In tako naprej.

To smo vzeli v zakup. Kmalu so izbruhnili škandali okrog prikazovanja grozljivega propagandnega filma Nemi krik, ki so ga šolarjem prikazovali po šolah, ne da bi o tem obvestili in opozorili starše. Vendar pa zadnja leta vprašanja ugovora vesti pri zdravnikih ginekologih niso nikoli prišla v javnost. Nekako smo vsi pozabili na to. Če ginekolog noče delati abortusov in se ukvarjati s kontracepcijo, bo pač počel kaj drugega. Se bo posvetil vprašanjem rodnosti. Za vse je dovolj dela. Saj živimo v svobodni državi.

Potem pa se človeku dogodi, da odpre sicer na vso moč kontroverzno prilogo ONO, kjer - med drugim - ministrica za šolstvo v ženski vladi Manca Košir terja od ministra Šturma, naj pri šolarjih ukine preverjanje znanja in namesto tega uvede kriterij kozmične ljubezni. A to bi še šlo, kozmične ljubezni res ne bomo preganjali. V ONI (19. septembra) sem dobil šus v čelo, ko sem prebral sestavek odstreljene direktorice Urada za žensko politiko Vere Kozmik. Vera je opisala dve zgodbi. Prva zgodba. Tridesetletna poročena ženska z dvema otrokoma skupaj z možem ne namerava imeti več otrok. Ginekolog ji noče predpisati kontracepcije in jo spodbuja, naj rodi še nove otroke. Vendar ji ne pove, da se je sam odločil za ugovor vesti. Po mojem skromnem mnenju gre za hudo kršitev Hipokratove prisege. Drugi primer. Ženska ima tri otroke. Zanosi, skupaj s partnerjem se odločita, da ne bosta mogla imeti še četrtega otroka. Nosečnica gre k svoji zdravnici ginekologinji. Ta ji predlaga še nekaj laboratorijskih pregledov. Čas pa teče. Ženski zbolijo vsi trije otroci, tako da ne more zdoma. Čas nesmiljeno teče še naprej. Nosečnica gre spet k zdravnici šele čez dva tedna. Sprejme jo zdravnik, ki ji pove, da bo uveljavljal ugovor vesti in ji nikakor ne bo odpravil plodu. Ženska gre domov praznih rok. Prvič je slišala za institucijo ugovora vesti. Tako rekoč zadnji dan v mestni bolnišnici najde zdravnika, ki opravi abortus. Skorajda kot ba bi šlo za nekakšno zaplotniško kriminalno dejanje. Zdaj lahko samo še čakamo, da bo kak katoliški vigilant začel groziti denimo kakšnemu dr. Vasiliju Cerarju.

Naš parlament se je leta 2000 izkazal za bolj konservativnega kot tisti, ki je leta 1992 sprejemal slovensko ustavo. Ni namreč dopustil samskim ženskam pomoči pri zmanjšani rodnosti in ni jim privoščil umetne osemenitve neznanega darovalca. Vse to je očitno v nasprotju z božjimi postavami. Toda ali ni še bolj v nasprotju s človeškim pojmovanjem poštenosti, če zdravnik izkorišča stisko nosečnice in ji do zadnjega trenutka prikriva, da se bo na koncu - ko bo morda že prepozno - skliceval na ugovor vesti. Summum ius, summa iniuria. Skrivanje resnice je navsezadnje najbolj podla laž.

povezava