2. 10. 2000 | Mladina 40 | Kultura
Čigav je moj trebuh, zdravnikov ali moj?
Summum ius, summa iniuria
© Tomo Lavrič
Ko smo že davnega leta 1992 - čas hiti, čas hiti - v slovenskem parlamentu, ki se je takrat imenoval še čisto drugače, sprejemali ustavo, je kar nekaj časa kazalo, da do ustave sploh ne bo mogoče priti. Za sprejem ustave je bila namreč potrebna dvetretjinska večina vseh takratnih delegatov v tedanji skupščini. Ključni problem je tičal v 55. členu predloga ustave. Predlagatelji so izoblikovali besedilo: (Svobodno odločanje o rojstvih otrok) Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočijo staršem, da se odločajo za rojstvo svojih otrok. Pot do sprejema 55. člena je bila dolga in trnova. Z eno besedo, s tem členom so ženske na Slovenskem dobile pravico do splava, pravico, ki jo poznajo v vseh demokratičnih evropskih državah razen na Irskem. Katoliška cerkev in njeni eksponenti v parlamentu so vztrajali do konca. Zlomila pa jih je njihova brutalna ekstremnost. Ženska, ki nima otrok - razen nun - ni enakovredna ženski-materi. Ženska, ki opravi abortus, pa je morilka. To zmerjanje je pripeljalo do tega, da so se poslanke v parlamentu tako rekoč kot en mož uprle moškemu šovinizmu. Člen 55 je bil čudežno izglasovan z dvetretjinsko večino poslanskega telesa. Vendar je bila revanša na vrsti že naslednji dan. Izglasovana je bila namreč novela zakona, ki je zdravnikom omogočila ugovor vesti. Vsak zdravnik ginekolog se je torej lahko svobodno odločil, da ne bo delal abortusov, da ne bo podpisoval receptov za kontracepcijska sredstva, da nosečnicam, tudi posiljenim, ne bo svetoval prekinitve nosečnosti. In tako naprej.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
