Francija je daleč, slovensko javno mnenje pa blizu

V Sloveniji imamo parlament, ki diskriminira samske ženske. Imamo vlado in parlament, ki po treh letih še nista odgovorila na Poziv za sprejem ukrepov za zaščito otrok - žrtev trpinčenja, družinskega nasilja in spolnih zlorab, ki ga je podpisalo več kot 9.000 posameznic in posameznikov. Istospolni pari nimajo enakih pravic kot heteroseksualci. Najbolj žalosten paradoks te nestrpnosti tiči v dejstvu, da so do drugače usmerjenih nasršeni tisti slovenski konservativci, ki sicer ves čas renčijo in vreščijo proti tako imenovani kontinuiteti, v katero sodijo vsi tisti, ki nekolikanj bolj libertarno razmišljajo in ukrepajo. Naši kremeniteži, opremljeni s katoliško moralko, se ves čas sklicujejo na Evropo in evropske standarde. V resnici pa na domačem terenu blokirajo kar po vrsti vse zakonske predloge, ki bi nas pripeljali bliže toliko opevani Evropi.

Pa si poglejmo, kako se zadeve vrtijo v nam vsem tako ljubi Franciji (ki je tradicionalno katoliška dežela, kot nikoli ne pozabi omeniti presvetli nadškof Rode). Pred letom dni je bila politična Francija razklana na dvoje. Levo pozicionirana parlamentarna večina je namreč izglasovala - tesno, je treba povedati - Civilni pakt solidarnosti. Desnica, še posebej katoliška, je bila vsa iz sebe. Pakt je namreč pomenil izenačenje pravic homoseksualnih parov glede na običajne heteroseksualne zveze. Z izjemo možnosti posvojitve otrok. Desnica si je ruvala lase, Nacionalna fronta pa je sploh izgubila sapo. Sodoma in Gomora! Odprla se bodo vrata pekla. Z eno besedo, šlo je pravo pravcato manjšo državljansko vojno. Vendar pa se je ponovil sindrom, ki smo ga lahko spremljali na Nizozemskem v zvezi z legalizacijo evtanazije. Ob uvedbi je zakon podpiralo 60% Nizozemcev, po dveh letih pa že 80%. Septembrske raziskave javnega mnenja slabo leto po izglasovanju Pakta so pokazale, da je 70% populacije zelo naklonjenih (27%) in naklonjenih (43%) Paktu. Samo 15% mu zelo nasprotuje. Na levici je na strani Pakta 80% ljudi, vendar pa so tudi volilci dveh desnih strank, ki sta najbolj nasprotovali novotariji, več kot polovično naklonjeni homoseksualnim svoboščinam. Še celo sociologi so bili presenečeni, kako hitro se je zamenjalo javno mnenje. Leta 1998 je Pakt namreč podpiralo komaj 49% Francozinj in Francozov. Analize so pokazale, da v Evropi prevladuje in se krepi trend odprtosti in strpnosti. Simpatije do Pakta v veliki večini ne izhajajo iz osebnih izkušenj in prijateljstev, temveč iz načelnega odnosa do pravic homoseksualcev.

Najbolj so proti Paktu grmeli tisti, ki so v njem videti ogroženost družine in družinskih vrednot. Danes tako misli le še 33% Francozov. Se pa tu skriva zanimiva podrobnost. Izkazalo se je, da je med lanskim burnim parlamentarnim prerekanjem in grmenjem krvoločne desnice precejšen del populacije zamolčeval svojo siceršnjo simpatijo do Pakta.Človeka prav mika, da bi potegnil vzporednico s slovensko stvarnostjo.

Da pa stvari ne bi bile videti bolj rožnate, kot so v resnici, je treba jasno povedati, da Civilni pakt solidarnosti glede dolžnosti in pravic nima istega statusa kot civilna ali cerkvena poroka. Tu so predsodki očitno še preveč trdovratni. In z njimi seveda tudi javno mnenje. Le 45% vprašanih je zagovarjalo stališče, da bi istospolno usmerjeni pari morali imeti enake pravice kot heteroseksualci, 50% pa jih temu nasprotuje. Trikrat lahko ugibate, na čigavi strani je razsodnik čas. Še manj podpore ima predlog, da bi homoseksualni pari lahko posvojili otroke. To možnost zagovarja samo 29% vprašanih, nasprotuje pa ji 70%, od tega 43% zelo odločno.

Pustimo Francijo Francozom. Mi namreč živimo v družbi, kjer je nasilje v družini še zmerom tabu tema, kjer je celo policijsko nasilje tabu. Živimo v družbi, ki se noče soočiti z dejstvom, da se več kot devet desetin spolnega nasilja nad otroci dogaja znotraj družine. Živimo v družbi, kjer celo mladi ljudje naklonjeno gledajo na vojaški fetišizem. Živimo v družbi, kjer se nad tujce lahko nekaznovano fizično znaša vsak pridanič, ki pride mimo. Živimo v družbi, kjer v parlementu ksenofobija ni zavrženost, temveč skorajda vrlina. Koliko časa bodo naši Katiline še plesali svoje kolo sovraštva in nestrpnosti? Kdaj bomo tudi izglasovali slovenski civilni pakt solidarnosti?

povezava