Poko pomu poni pozem

Slovenski komunisti se po drugi svetovni niso posebej izkazali, to je že treba povedati. Niti s kopiranjem sovjetskega sistema, še manj s pobijanjem že tako poraženih nasprotnikov in s političnimi procesi proti drugače mislečim. Tudi spopad z Moskvo leta 48 je bil predvsem boj za preživetje tedanje jugoslovanske partijske nomenklature. (Čeprav je bila s Titovim ne eo ipso Jugoslaviji prihranjena moskovska knuta.) Konec šestdesetih let je prišlo do rahle politične demokratizacije, kar je bil panevropski fenomen. Pa je kmalu pritisnila zima s smrtjo praške pomladi in pri nas z rekonkvisto partijskih trdorokcev. To je zgodovina, glede katere se niti ne bi veljalo posebej prepirati.

Potem so prišla osemdeseta, ko se je v Sloveniji partija začela sušiti pri živem telesu. Biološka smrt, neusmiljeni konec. Na vsakem koraku smo jih mazali kot marmelado na kruh. V herojskih časih okoli procesa proti četverici je Mladina dosegla noro naklado 80.000 izvodov in cela Ljubljana z okolico je poslušala Radio Študent. Bilo je prelepo, da bi trajalo. Prve volitve so tako rekoč zadrlesnile vrata civilnodružbenim gibanjem. Zdaj je šlo za resne stvari, za oblast. In ko je šlo novi vladi kaj narobe - novim vladam gre pa pogosto kaj narobe - je bil vsega kriv prejšnji, komunistični sistem. "Pogorišče, eno samo pogorišče," je na televiziji vil roke premier Peterle. "Vse bo treba začeti na novo." V redu, po 45 letih enobarvne oblasti ima nova vlada vso pravico, da začne s točke nič. Ali je taka odločitev tudi pametna, je že drugo vprašanje. Pa pustimo zadnjih deset, sicer na moč razgibanih let. Pripravljamo se na vstop v novo tisočletje, o komunistih ni tako rekoč več ne duha ne sluha. Če kdo misli, da je Borut Pahor komunist, mu pač ni pomoči.

Volitve smo dali skozi, Drnovšek je triumfiral, nihče drug pa ni imel pravega razloga za zmagoslavje, ne glede na navzočnost v vladi. Bržkone nas čaka nekaj mirnih let. Pravzaprav bo prejkone dolgčas. Slabo za Mladino. Je torej čas za razmislek in tudi za lizanje ran. Ampak. Ampak. Očitno je človek bitje, ki se ničesar ne nauči, ne iz svojih, še manj iz tujih izkušenj. Recimo Ljubo Sirc, mož, ki ga imam rad in sem leta 92 tudi volil zanj. In vendar v svojih intervjujih vse, od toče do potresa, razlaga izključno kot komunistično zaroto. "Slovenci še vedno nimamo skupne demokratične osnove, ker komunisti ne sprejemajo enakosti z drugimi in si mislijo, da se morajo na oblasti obdržati za vsako ceno. Zato ne velja nobena logika, noben pravni red, nobeno poštenje. Manipuliranja je več, kot ga demokracija lahko prenese. (...) Janez Janša, Lojze Peterle in Andrej Bajuk se zavedajo, da je prva naloga razsuti ostanke komunističnega režima, ki je še vedno navzoč, čeprav po porazu komunizma komunisti sami ne vedo, kaj bi radi." (Mag, 11. 10. 2000) V kateri Sloveniji živi moj prijatelj Sirc?

Ali pa Tone Perčič, ki so ga pred leti za slovenski roman leta okronali s kresnikom. V svoji zadnji knjigi, ki govori o prostozidarstvu (MK, urednik Sanja Zorn), se je vehementno znesel nad crknjenim komunizmom na naših tleh. Takole končuje predzadnje poglavje z naslovom Prostozidarstvo in totalitaristični režimi: "Mafija ima povsod iste vedenjske vzorce - ubiti človeka je komaj omembe vredna stvar. Tudi s slovenskega prizorišča so že izginile pomembne osebnosti v precej sumljivih okoliščinah. Seveda pa ima vsak komunizem in vsako prostozidarstvo v določenem prostoru in času znotraj kakšnega naroda svoje specifične poteze. V slovenskem primeru, ki je bil trden del jugoslovanskega in s tem sovjetskega konteksta, je zanimiv fenomen strojnega ključavničarstva in t.i. kumrovške šole. Mnogi, še posebej tisti s kovinostrugarskim, tj. orodjarskim poklicem, so dosegli zavidljivo visoke pozicije v družbi in so jih obdržali vse do dandanašnjih dni. Nekateri so postali direktorji kinematografskih podjetij, drugi direktorji turistične zveze ali izvršni sekretarji za kulturo oziroma uredniki pri založbah, tretji so postali šefi davčnih uprav, šefi kriminalistov za zatiranje mamil ali direktorji t.i. skupnih služb v velikih slovenskih podjetjih - in mnogi so še vedno na teh položajih. Takšen obraz ponuja Slovenija ob koncu drugega tisočletja - zakotniško primitivnega na nivoju podeželskih intrig." Lov na ključavničarje je do preklica odprt.

Pred kanibalskim neokomunizmom trepetajo tudi nežne umetniške duše. Takole je zapisal skladatelj Lojze Lebič v anketi revije Ampak oktobra 2000: "Ker se Slovenija leta 1990 ni odločila za lustracijo (...), se je v preteklost ujeti del slovenske politike podal na pot v prihodnost na izrazito regresiven način: pozabiti na bližnjo preteklost, intenzivno pa se vračati v preteklost izpred šestdesetih let in na novo začeti 'delitev duhov' ter 'kulturni boj'."

Veselje do razkrinkavanja satanskega komunizma se je naselilo tudi v literarni vedi. Leta 98 je Nova revija v svoji zbirki Interpretacije izdala tudi - zelo zanimiv - zbornik o rajnkem Dušanu Pirjevcu. Posebej svojevrsten je sicer zajeten prispevek literarnega doktorja Marjana Dolgana. "Kaj reči o Kardeljevih ukazih? In kaj reči o delovanju brhkih vestalk slovenske revolucije, kakršna je bila na primer Zdenka Kidrič, ki je v Ljubljani samovoljno, zagnano vodila likvidacije nasprotnikov komunizma, češ da jih je odobrilo vodstvo Osvobodilne fronte, ki je o vsem tem izvedelo šele, ko so se trupla že ohladila? Toda vsi ti moški in ženski primerki, ki so delali tako rekoč krvavice iz človeške krvi in najbrž ob tem svojem sadizmu doživljali edine poštene orgazme v svojem sfanatiziranem življenju, niso bili nikoli deležni tolikšnega zgražanja in očitkov kot Pirjevec..."

Ali se je na Slovenskem komunizem po svoji dokončni smrti spremenil v zombija, ki še kar tuli in straši po naših glavah? Po komunizmu pokomunizem in po pokomunizmu popopokomunizem. Da imamo le vselej primernega krivca pri roki.