Policaji, jogging in javno mnenje

Delo je dnevnik z naklado sto tisoč izvodov in brez dvoma eden najpomembnejših usmerjevalcev slovenskega javnega mnenja. Delo je v osemdesetih letih s svojo sobotno rubriko Poštni predal 29 (Remember Mišo Krivic in njegovo Kritiko trojnega funkcionarja!) pomembno prispevalo k demokratizaciji slovenskega političnega življenja. Danes je PP izgubil velik del svoje nekdanje ostrine, kar je v relativno normalni parlamentarni demokraciji popolnoma normalno. Vendar pa bi človek pričakoval, da se bodo med, recimo, 400.000 bralci Dela, našli vsaj kaki trije ali štirje, ki se bodo zgroženo odzvali na samovoljno maltretiranje, ki si ga državni organi privoščijo nad nedolžnimi in predvsem nemočnimi državljani. In ker doslej v mesecu dni v Delu ni nihče reagiral na cinične policijske bravure, sem se odločil, da bom poleg novinarke Danice Petrovič tudi sam povedal svoje.

9. decembra 2000 je omenjena novinarka v Sobotni prilogi Dela objavila krajši članek, ob katerem so se mi dvignili lasje. Bom kar citiral: "Konec letošnjega novembra sta voznico M. R. ustavila policista policijske postaje Sevnica. Postopek je vodil policist A. B. Ukazal ji je, naj opravi alkotest, ker sumi, da vozi pod vplivom alkohola ali mamil. Preizkus je pokazal rezultat 0,00 alkohola v izdihanem zraku. Nato je A. B. odredil odvzem krvi v Sevnici. Ker je voznica peljala domov obrtnika, ki je delal v hiši, je bila v sami srajci. Policista je prosila, če gre lahko domov, da se lahko obleče in možu sporoči, kaj se je zgodilo, vendar je to zavrnil. Ukazal je, da mora s policistoma. Ko je zdravnik v Sevnici sporočil, da v krvi ni našel niti sledi alkohola niti sledi mamil, sta se policista poslovila. Voznica je bila ob pol enih ponoči 30 km od svojega avtomobila in od doma. Ko je vprašala, kako naj pride domov, je od policista, ki jo je poslal na odvzem krvi, dobila odgovor: 'Kaj me briga!' Po petnajstih kilometrih pešačenja jo je pobral neki prijatelj in jo odpeljal do doma." Nesrečna M. R. se je šla naslednje jutro pritožit na policijsko postajo Sevnica. Komandirju se je zdelo ravnanje policistov popolnoma dopustno. Novinarka je svojo kafkovsko zgodbo končala s kritiko učinkovitosti policijske uprave Krško.

Pričakoval sem, večni lahkovernež, da se bo naslednji teden zgodba razpletla, seveda v prid trpinčene voznice. Jok, brate! 16. decembra je bilo v zvezi z našo štorijo v sobotnem Delu v PP 29 objavljeno eno samo pismo. Podpisal ga je Miha Molan, direktor policijske uprave Krško. Direktor je najprej razložil, da bo treba počakati na izid analize vozničine krvi, njenega prisilnega pešačenja sredi noči pa ni niti omenil. Pač pa se je ogorčeno pritožil nad krivično in neutemeljeno novinarkino trditvijo, da naj bi bila "policijska uprava Krško po številu obravnavanih dogodkov na zadnjem mestu med vsemi slovenskimi upravami".

Počutil sem se vse bolj nelagodno. Kje je svobodomiselna slovenska javnost? Pravzaprav tu sploh ne gre za svobodomiselnost, temveč za temeljno zahtevo po elementarni korektnosti slovenske policije. 23. decembra se je končno v PP 29 Delove Sobotne priloge oglasil neravnodušen bralec, J. K. iz Radelj ob Dravi. Vsa čast mu, pa še on je policistovo pobalinstvo ocenil kot "dejanje, ki ni v čast ustanovi, ki ji pripada". Oglasila pa se je spet, hvala bogu, novinarka Petrovičeva. Najprej je naštela, da "je policijska uprava Krško pri obravnavi kriminalnih dogodkov predzadnja po hitrosti in zadnja po številu obravnavanih primerov, pri prometu pa peta med enajstimi upravami po hitrosti in predzadnja po številu dogodkov." Toliko, da bo zadoščeno statistiki.

In zdaj pride na vrsto najslajše. Policija je sitni voznici veličastno vrnila udarec in hkrati pokazala tečni novinarki, kdo je na sevniškem in krškem dvorišču bog i batina! Novinarka je v pripisu svojega pisma v PP 29 namreč povedala novo zgodbo. Prisluhnimo. "V torek, 19. decembra, okoli pol osme ure zvečer, sta policista z iste policijske postaje nekaj sto metrov od domače hiše ustavila isti avto, ki ga je skoraj mesec prej vozila M. R. Tokrat je bil voznik njen 20-letni sin, ki se je vračal s predavanj v Ljubljani. Policista sta vljudno (!) zahtevala, naj opravi preizkus alkoholiziranosti, in ko je ta pokazal 0,0% alkohola v izdihanem zraku, sta zahtevala še odvzem telesnih tekočin. V Sevnici. In mu takoj povedala, da se mora peljati z njima in da ga nazaj ne bosta peljala. Sprejel ga je isti zdravnik, opravil, kar mora, in povedal, da je po njegovem mnenju voznik sposoben voziti avto. Okoli desetih zvečer je torej z vozniško v žepu ostal 20 km od doma."

V soboto 30. decembra v Sobotni prilogi Dela ni bilo poštnega predala 29. Ne glede na to pa bi normalen bralec v normalni državi pričakoval razumne ukrepe in razumna pojasnila Ministrstva za notranje zadeve. Še več, normalen bralec bi taka pojasnila tudi terjal. Še toliko bolj, ker je bilo v zadnjih letih kar nekaj brutalnih policijskih obračun z nedolžnimi praznovalci rojstnih dni, ki dokazano niso sami izzvali policijskih izpadov. Pa ni bilo ničesar. Pri tem sem se hočeš nočeš spomnil resnične zgodbe izpred tridesetih let. V intervencijskih enotah so imeli policista, ki je neusmiljeno mlatil in lomil ude med tako rekoč vsako akcijo. Kolegi policisti so sami zahtevali, naj ga vodstvo odstrani na mesto, kjer ne bo imel stikov z občani. Vendar so ga čez mesec dni vrnili v intervencijsko enoto. Doma je namreč tako zverinsko pretepal družino, da so suspenz iz humanih razlogov preklicali. In je veselo naprej mikastil prestopnike in osumljence.

Vendar pa ima vsaka zgodba tudi svoj srečen konec. Kot na primer zgoraj opisana. V prvi popraznični številki Dela 3. januarja 2000 sicer ni nobene črke o vestnih sevniških policistih. Se pa v rubriki Tedensko ogledalo blesti novička: "Vlada je potrdila predlog ministra Rada Bohinca in za državnega sekretarja za policijo imanovala Miho Molana, diplomiranega pravnika, direktorja policijske uprave Krško." Uganili ste, to je prav tisti Miha Molan, ki se mu dejstvo, da njegovi policisti puščajo ljudi zvečer na cesti trideset kilometrov od doma in se materi maščujejo tako, da isto barabijo uprizorijo še njenemu sinu, ni zdelo vredno, da bi ga sploh komentiral, kaj šele, da bi ukrepal. A zdaj, ko je postal državni sekretar, nam bo brez dvoma razložil, za kaj gre. Čakamo na slavčkov spev in že napenjamo ušesa.