Sijaj, sijaj, sončece...

Saj ne, da bi se človek na vse spoznal in drugim zadovoljno solil pamet. Ampak kar je preveč, je preveč. Oni dan sem na večernih televizijskih poročilih gledal človeka strokovnjaka. Človek strokovnjak, kako gordo to zveni. In to ni bil kakršenkoli, an sich strokovnjak. Mož je bil meteorolog in klimatolog. Novinarka pa mu je zastavljala natančno takšna amaterska in butasta vprašanja, kakršna sem imel tudi sam na jeziku. Kako je s toplo gredo, zakaj je zmeraj bolj vroče, zakaj je toliko poplav in neurij in tako naprej, iz bedastoče v bedastočo.

Mož se je prizanesljivo smehljal, modro kimal in kot kakšnemu retardinanemu otroku jel potrpežljivo razlagati, da je narava pač muhasta in nepredvidljiva, da kakšen mesec pade več dežja, kak drug mesec pa manj. Na dolgi rok pa se vse zgladi. To naju je z novinarko zelo pomirilo, kajti oba sva dobro vedela, da smo na dolgi rok vsi mrtvi. Po smrti pa nas zadrega z vremenom nekako neha posebej vznemirjati.

Pa to seveda še ni bilo vse. Za učinkovit konec je človek strokovnjak prikazal večbarvni grafikon, na katerem je bilo tudi zadnjemu bebcu jasno, da je dežja enkrat več, drugič pa manj. Človeku spoznanje, da je kronan osel, sicer ni najbolj prijetno, a kaj hočemo, resnica boli, kot mi že celo življenje ponavlja skrbna in ljubeča mati.

Oddaja je bila torej nadvse poučna. Vendar je že tako v življenju, da deset modrecev ne zmore odgovoriti na vprašanja enega samega tepca. Ta tepec, v tem primeru jaz osebno, se sprašuje, kako to, da se je v zadnjih petdesetih letih triglavski ledenik skrčil na sedmino nekdanje površine. Ja, na 14%! Čeprav gre za enkraten naravni kulturni spomenik, se nihče ne razburja. Hej, Triglav moj dom! A smo že pozabili? In katera leta v zadnji polovici stoletja so bila na Slovenskem najbolj sončna? Razen leta 1983 (častno šesto mesto) je bilo vseh ostalih najbolj sončnih let v desetletju od 1990 do 2000. Naključje, bo porekel mož strokovnjak. Navsezadnje je celo življenje sestavljeno iz samih naključij.

Za naše okolje se nam v resnici ni treba posebej bati, saj je svet v zadnjih desetih letih organiziral kar tri okoljevarstvene megakonference, leta 1992 v Riu, leta 1997 v Kyotu in novembra lani v Haagu. Po Riu se ni zgodilo nič, v Kyotu pa so industrijsko najbolj razvite države slovesno obljubile, da bodo do leta 2010 za 5% zmanjšale emisijo toplogrednih plinov. Obljube seveda niso izpolnile. Puščave se še vedno veselo širijo, ledeniki se topijo, morska gladina se dviga, z neurji smo se že tako rekoč navadili živeti. Tudi problem Amazonskega gozda, pljuč planeta, se bo v nekaj desetletjih razrešil sam od sebe: ne bo ga več, gozda namreč. Najbolj vedro pa je bilo v Haagu. Tam se namreč niso dogovorili o ničemer. Si lahko sploh zamišljate, da bi se Američani odrekli svojim avtomobilom, čeprav transport v ZDA prispeva debelih 32% celotne emisije CO2.

Svetovna meteorološka organizacija je nedvoumno ugotovila, da je bilo dvajseto stoletje najbolj toplo stoletje v vsem tisočletju, zadnje desetletje pa najbolj toplo od leta 1860, ko so se začele prve zanesljive meritve. Tako kot v Sloveniji je bilo na severni hemisferi deset najbolj vročih let po letu 1983, absolutni rekord pa so zabeležili leta 1998, ko je povprečna temperatura za 0,58 ° Celzija presegla stoletno povprečje. Samo še redki, a toliko bolj dragoceni možje strokovnjaki ležerno odmahujejo z roko, češ da je do takih nihanj prihajalo tudi v preteklosti. Res je, vreme se je močno spreminjalo tudi nekdaj, vendar sta dve zadnji veliki spremembi trajali 18.000 in 8.000 let. Mi pa živimo v svetu, ko tako rekoč iz leta v leto na svoji koži občutimo radikalne spremembe. Znanstveniki, ki so bili še v osemdesetih letih katastrofično razpoloženi, danes na osnovi mnogo številnejših parametrov napovedujejo, da se bo morska gladina do konca XXI. stoletja dvignila za pol metra, pri čemer predvidevanja napovedujejo zvišanje od 14 do 80 centimetrov. Vzroki niso prav nič skrivnostni. Segrevanje morja (bolj ko je voda topla, bolj debeluharske so njene molekule) kot posledica globalnega segrevanja ozračja, kot češnja na torti pa še topljenje ledenikov. Izginotje ledenikov bo prav tako nepredvidljivo vplivalo na klimo v Evropi.

V Kyotu so bile torej dane obljube o petodstotnem zmanjšanju polucije ogljikovega dioksida v razvitih državah. Med leti 1990 in 1998 je edinole Rusija spustila v ozračje bistveno manj CO2 (-20%), pa še ta izključno zaradi svojega gospodarskega kolapsa. Američani so emisijo CO2 povečali za 11,7%, Kitajska za 21%, Japonska za 7,6%, ostala Azija za 50%, Južna Amerika za 32,5%, Afrika za 21,7% in Evropska unija za častnih 0,2%.

Da pa občutljivo bralstvo ne bi bilo prehudo prizadeto, naj končam z bolj veselo zgodbo. Toplogredni plini nam pijejo kri, ampak zato pa gre ozonski luknji z dobrega na boljše. Luknja se veča tako na severnem kot na južnem tečaju. Na Antarktiki je lani oktobra namesto običajnih 25 do 26 milijonov kvadratnih kilometrov dosegla rekordnih 29 milijonov.

Zemlja pleše, tja med zvezde.