Ajde, da malo srbujemo...

Pred letom dni sem bil v Sarajevu. Bilo je žalostno, skorajda turobno. Mednarodna skupnost je v Bosno zmetala goro denarja, center prestolnice je bil skorajda zgledno obnovljen. To pa je bilo tudi vse. Arabski donatorji so denar vlagali izključno v verske šole. Koliko hrvaških beguncev se je vrnilo na svoje domove v srednjo Bosno? Nihče. In koliko Muslimanov se je vrnilo v Republiko Srbsko? Nihče. In koliko Srbov se je vrnilo v Sarajevo? Pa v Knin? Kakšno je sobivanje med Hrvati in Muslimani v Mostarju? Ne samo, da se Bosanci ne vračajo na svoje domove, ampak se jih vse več izseljuje na tuje, tja, kamor so med vojno prebežali že njihovi sorodniki in prijatelji. In tudi stotisoči mladih Srbov, ki so zbežali iz Miloševićeve blaznice, se ne bodo nikoli vrnili.

Približno v istem času sem bil tudi v Skopju. Makedonci in Albanci so bolj kot kdajkoli živeli drug mimo drugega. Bilo je deprimantno. Kaj bo z Albanci, ki jih bo kmalu za pol Makedonije? Bomo dobili na Balkanu dve in pol albanski državi?

Minilo je leto, Milošević je končno padel. Ali bolje rečeno, sesul se je vase. Demokratična opozicija je na srbskih volitvah zmagala tako rekoč z levo roko. Zoran Đinđič je čez noč pozabil, kako je sredi najhujših genocidov prijateljeval s Karadžičem na Palah. Koštunica je jasno povedal, da Miloševića ne namerava poslati v Den Haag. Kaj bo s Črno goro in s Kosovom? O tem ne slišimo ničesar. Ampak kaj bi to. Pomembno je, da smo Slovenci čez noč spet postali veliki srbski prijatelji. Slovenski gospodarstveniki organizirajo množične stampede v Beograd. V tem seveda ni nič tragičnega. Kšeft je kšeft. Zmerom je bilo tako. Res je, da povprečna srbska mesečna plača znaša tam okoli 85 dolarjev, res pa je tudi, da je 5% vojnih dobičkarjev bajno bogatih. Trgovci nedvomno poznajo svoj posel in ne bodo vlagali svojega denarja v prazno. Porazno je nekaj drugega. Kot da bi vsi pozabili, kaj se je dogajalo zadnjih deset let na Balkanu. Kdo je zakuhal množično morijo? Smo že pozabili? Saj dobro vem, da ni pravice na tem svetu. Nedolžni nastradajo, velike živine pa se potuhnejo ali pa jo podurhajo. Tudi v zaporih haaškega sodišča se je v vsem tem času znašel en sam obtoženec iz prve srbske lige. Vseeno pa je treba jasno povedati, kdo je odgovoren in kdo je zagrešil zločine proti človeštvu. Milošević je v srbskih očeh kriv izključno tega, da ni zmagal. Dokler mu je šlo na bojišču dobro, so ga vsi ljubili. Srbijo v vseh pogledih čaka še dolga in težka pot do katarze. Vojislav Koštunica in Zoran Đinđič vsekakor nista moža, ki bi krenila na to pot.

Prav. Srbi bodo morali sami poračunati s sabo. Težko si je priznati, da si uničil vse, kar je bilo mogoče uničiti. Bolj preprosto je, če vržeš preteklost čez rame in jo pozabiš. Do naslednje zlovešče priložnosti. Nikakor pa ne razumem evforije, ki je zavladala v Sloveniji. Srbija je čez noč postala najboljša slovenska prijateljica. Za nobeno prestolnico na svetu in bližnji okolici ni toliko zanimanja kot prav za Beograd. Odprli bomo veleposlaništvo. Takoj, že jutri. Ljubljanskih kandidatov za diplomate v Beogradu je več kot za vse druge države skupaj. A kaj bi diplomati proti novinarjem. Takole zaneseno piše Brane Piano v osrednjem slovenskem dnevniku Delo (13. 1. 2001): "Alain, novinar bruseljskega dnevnika Le Soir, me je med čakanjem na dvigalo v poslopju mestne knjižnice v Maastrichtu zaskrbljeno pogledal. Bo vse v redu, ko se srečava z novinarjem, ki prihaja iz Beograda, ali pa si bova takoj skočila v lase? Ko sva se z Miloradom (...) malo pozneje spoznala, sva začela led takoj prebijati s šalami na Alainov račun." In malo naprej: "Morda pa Slovenci Srbe in tudi Črnogorce le občudujemo, tako kakor smo jih po svoje nekoč že, pa če to priznamo ali ne. Koštuničeva Jugoslavija se po vseh tragedijah, od Miloševićeve oblasti do bombardiranja Nata, namreč z Američani ne pogaja, ampak jim postavlja pogoje." (...) "Kakorkoli, stara ljubezen se obnavlja in ne smemo je kar počez pripisati nekakšni jugonostalgiji." Kot da se bi nič zgodilo. Kot da ne bi bilo genocida nad bosanskimi Muslimani, kot da ne bi skorajda uspel načrt o razkosanju Hrvaške. Kot da ne bi cela Srbija - od intelektualcev do zadnjega geaka - veselo asistirala pri vsesplošnem zatiranju kosovskih Albancev. Koliko srbskih protestnih glasov se je dvignilo, ko je Beograd začel z načrtom dokončne rešitve albanskega vprašanja? In ne nazadnje, kot da se zamisel o pokoritvi Slovenije ne bi bila skotila v Beogradu. Milijon ljudi je vriskalo na sotočju Save in Donave, ko so nas srbski rodoljubi pošiljali v Filadelfijo in nas obkladali z dunajskimi konjarji.

Ne gre mi za nikakršne zamere, ampak z Beogradom je danes tako, kot da bi aprila 1945 zavezniki čestitali nemškim generalom, ker je Hitler naredil samomor. In potem bi vsi skupaj sedli za obloženo mizo in s šampanjcem zalili mirovno pogodbo. Koncentracijska taborišča pa bi brž z buldožerji zravnali z zemljo, da ne bi bilo kakšnih neprijetnih reminiscenc.

Srbija pokore še ni opravila. In če je ne bo, bomo prav kmalu imeli novo balkansko vojno. Po koncu druge vojne so namenoma vse pozabili. Potem se je zgodilo, kar se je imelo zgoditi. A naj za dobro voljo končam z bratsko intoniranimi Pianovimi besedami: "Da o tem, kakšne je o postavnih in inteligentnih Srbih na poslovilni večerji v Maastrichtu po dveh kozarcih rdečega vina razdirala na Evropskem novinarskem centru zaposlena Francozinja Virginie, ki je za Slovenijo komaj kdaj slišala, niti ne razlagam." Bolje, da ne, prav res.