Gospod se v fičku pelje, v trebuhu melje kislo zelje (ponarodela slovenska)

Življenje je težko, tako rekoč solzna dolina. Ko se vsak teden znova spravljam k temule pisanju, me nihče ne povpraša, ali imam mogoče gripo (imam!), ali so otroci naporni (so!), ali mi uredništvo Mladine plačuje prenizke honorarje (mi!). In če je človek še tako dobrega srca, se mu sem ter tja kljub vsemu dogodi, da ga tam globoko v srcu začne skeleti parva scintilla, drobna iskrica. Hudobije namreč. So trenutki, ko človekova nrav postane šibka in odprta zlu, čeprav še tako mikroskopskemu. Samo en primer. Sredi letošnjega januarja sta predsednik vlade in predsednik države kot vsako leto organizirala diplomatski sprejem na Brdu. Poleg predsednika Kučana je imel slavnostni govor tudi nam vsem ljubi doyen diplomatskega zbora, apostolski nuncij msgr. Edmond Farhat. V svoj ljudomili govor, kot seveda pritiče katoliški Cerkvi, pa je monsinjor vtkal kar nekaj očetovskih očitkov slovenski državi. Dobesedno takole: "V Sloveniji strokovnjaki opozarjajo, da je enakost pravic bolj teoretična kot praktična. Brezposelnost grozi, upokojenci so zaskrbljeni za svojo prihodnost, družine so vedno bolj ogrožene; veliko mladih, zasvojenih z alkoholom in drogo, se zateka k samomoru." Kje torej živimo Slovenci, v Belorusiji, Kolumbiji ali na Kitajskem? Vidite, tudi monsinjor je konec koncev tudi samo človek. Tudi v njem se lahko prebudi iskrica in potem žge in žge, podnevi in ponoči, tako da na koncu celo Slovenijo - razen opozicije, se razume - postavi v oslovsko klop.

Vidite, zdaj lahko razumete, da se je tudi meni zgodilo nekaj podobnega. Še tri dni nazaj sem hotel potunkati dva svoja stara sošolca in prijatelja. Medtem ko si moram sam služiti borno plačico skromnega državnega uradnika (ja, narokavce mi že šivajo), sta moja prijatelja univerzitetna profesorja na filozofski katedri. Šest ur predavanj na teden, ena urica pogovora s študenti in konec. Vrh vsega pa menda znata biti do študentov sem ter tja kar neprijazna. Tak je vsaj vox populi. Ampak če bi bil profesor preblag, ga potem študentje sploh ne bi spoštovali. Okrušila bi se mu avtoriteta. Ker sem toliko časa okleval, katerega dr. filozofa bi vzel za žrtev, je na koncu prevladala moja pregovorna blagost. (Poleg tega mi je eden od njiju za rojstni dan podaril nadvse prisrčno darilo. Trenutek za zezanje očitno ni bil pravi.)

Zato bom zgodbo povedal po pravici in resnici. Tam nekje na začetku lanskega oktobra sem v službo dobil razglednico z lično izpisano pisavo. Šlo je za ljubezensko pisemce. Z razglednice me je globoko in naravnost v oči gledalo zapeljivo dekle, očitno avtorica toplega sporočila. In vendar sem bil sumničav. Gotovo gre za reklamo. Samo da mi na konec pameti ni padlo, za kakšno in katero. Ker je moja žena neprimerno bolj svetovljanska od mene, sem ji pokazal razglednico. Ostro me je pogledala v oči in vse mi je bilo jasno. Gre za mlada dekleta, ki bi rada omrežila moške bebce v srednjih letih. Razglednica je končala v smeteh. Pravzaprav sem se počutil kar krivega, čeprav brez razloga. Vendar pa sem čez teden dni dobil novo razglednico s prav tako erotično vsebino, ki naj jo kar navedem: "Prihodnost je neskončen ocean možnosti. Usoda je samo ena. Ta naju združuje. Igrajva se. Preigrajva vse najine prihodnosti: Boš zadržan? Si bova padla v objem? Se bova znova zaljubila? Tvoja C." Tokrat sem bil bolj previden. Na dnu kartice sem opazil mikroskopski znak Peugeota. Naslednji dan sem dobil še videokaseto, ki sem jo ročno vrgel v smeti. Žena me zdaj bolj prijazno gleda.

Je bilo pa dokončno konec z mojo prijaznostjo. Do Peugeotovih oglaševalcev, seveda. Spomnil sem se grozljivih reklam za cigarete West, ki so jih reklamirali z žvečilnimi gumiji v na las enaki embalaži, v kakršni so bili čiki. Ne konča pa se vsaka zgodba žalostno, tako kot tista o volku, ki mu naphajo vamp s kamni in ga zalučajo v vodnjak. Tokrat je Oglaševalsko razsodišče pri Slovenski oglaševalski zbornici ugotovilo, da gre pri Peugeotu "za nedvomno kršitev oglaševalskega kodeksa". Vsaj to, saj pomagalo tako ali tako ne bo nič. Slovenci so namreč obsedeni z avtomobili. V najbolj brani trač rubriki je kotiček Vozila znanih Slovencev. Popolnoma normalnim ljudem se utrga, ko zagledajo najnovejšo različico svojega ljubljenega avtomobila. Tujci, ki prihajajo v Slovenijo, se ne morejo načuditi, kako razkošne avtomobile si kupujemo glede na osebne dohodke. In majejo z glavo. Ker očitno ne razumejo, kaj je fetišizem.

Peugeotu se je njegova erotična reklama očitno dobro obnesla. V lanskem letu je glede na leto 1999 v Sloveniji dvignil svojo prodajo za rekordnih 48%.

Moja prijatelja sta jo tokrat dobro odnesla. Ampak samo do nadaljnega.