Petnajst božjih zapovedi

Življenje je v resnici polno neverjetnih in nepredvidljivih naključij. Pred kakimi dvajsetimi leti sem napisal znanstvenofantastično zgodbo Terrocentrizem, ki so mi jo tudi objavili v zagrebškem Siriusu. Bil je čas dokončnega političnega obračuna z liberalizmom in libertarnostjo na Slovenskem. Poanta moje zgodbe je tičala v zavesti in strastni želji, da je človek središče vesolja, a le, če je svoboden. In tako naprej. Potem pa nanese, da pred dnevi spet prebiram redno internetsko rubriko Miha Mazzinija v Delu. Pri Mazziniju nikoli nisem razumel dveh reči. Prvič, njegove začaranosti s tretjerazrednim pisateljem srhljivk Stephenom Kingom, in drugič, njegove uročenosti z internetom. Človek ima že tako ali tako malo časa na razpolago, pa še tega zapravi z brskanjem po popolnoma slaboumnih domislicah. Ampak o tem pozneje.

Mazzini je v svoji deskarski rubriki odkril verske fanatike, med drugim tudi spletno stran, na kateri avtorji z vso resnostjo zagovarjajo teorijo o tem, da Zemlja nepremično lebdi v vesolju. Big deal! Ko so leta 1969 Američani pristali na Luni, je to hudo zamajalo trdnost nekega švicarskega društva, katerega člani so bili prepričani, da je Zemlja ploščata. Po Armstrongovem malem velikem koraku se je število članov prepolovilo.

Na internetu je seveda več kot dovolj prostora za vsakršno čudaštvo. V sodobnem razvitem svetu bo imel lahko vsakdo svojo spletno stran. In se bo bahal sam s sabo in predvsem sam pred sabo. Drugi ga tako ali tako ne bodo šmirglali. Gre za popolni egotrip. Kaj imaš od svoje spletne strani, če si njen edini konzument in občudovalec. Kaj pametnega imaš povedati drugim? Hej, poglejte me, kakšen frajer sem. In konec. Razumem tiste, ki hočejo kaj prodati. Naj bodo nage babe ali genialni izumi, ki jih nihče ne potrebuje. Biznis, naj bo. Že s politiko ne gre nikamor. Tričetrt slovenskih političnih strank se je po volitvah čez noč nehalo ukvarjati z internetom. In čemu bi se? Saj vse sproti vsak dan zvemo na televiziji ali v časopisih. Kdo bo prebiral internetsko samohvalo? No, če smo že pri časopisih. Ali ste že kdaj srečali pasioniranega bralca časnikov, ki bo omamno šelestenje časopisnih strani zamenjal z nekakšnimi dolgočasnimi, neslanimi izvlečki na ekranu?

Edina res dobra stran interneta je kupovanje knjig. Dobiš jih hitro in poceni. Ampak na koncu boš ugasil ekran in odprl knjigo. Nehal boš biti nervozni gledalec in se boš prepustil slasti prebiranja. Seveda so še druge prijazne plati. Sin se mi te dni potepa po Indiji. Že tako smo v skrbeh zanj, po potresu še toliko bolj. A brez težav komuniciramo z njim po internetu. Saj nič ne rečem, kar je res, je res. Je pa elektronska pošta dokončno uničila umetnost pisanja pisem. Toda sporočilo je eno, prebrati Vojno in mir pa nekaj čisto drugega. Upam si staviti s komerkoli, da današnja mladež ne prebere niti četrtine knjig, kot smo jih v mladih letih prebrali mi. Saj nima časa. Milijon Slovencev ima mobilni telefon. Njihove večkrat edine pisne komunikacije so sporočilca na ekranu. Televizija požre štiri ure na dan, internet nove tri, telefonira se pa tako ali tako brez prestanka. Saj preprosto zmanjka časa.

Čeprav v resnici ne gre za Vojno in mir, niti za Zločin in kazen. Gre za to, da mlad človek nima ne časa ne volje, da bi se sistematično lotil svoje izobrazbe, če mu je že hipertrofirani šolski sistem ne more dati. Biti sam svoj učitelj pa je stava, ki se skorajda ne more srečno iziti.

Poznam nekdanjega sošolca, ki je bil vseskozi odličen dijak in študent, tako da je kar nekako samoumevno postal univerzitetni predavatelj. Srečam ga oni dan na cesti in ga pobaram, kako je kaj z današnjimi študenti. "Slabo, slabo," je odmajal z glavo. "Malo vejo, pa ne samo iz stroke, ampak tudi kar tako, na splošno nimajo pravega pojma." In potem mi je povedal zgodbo, ob kateri je šel še meni srh po hrbtenjači, čeprav sem vsega hudega vajen. Šlo je pa takole. Moj prijatelj profesor se rad sem ter tja pošali. Tako je študentom povedal (ameriško) zgodbico o tem, da je imel Mojzes najprej tri kamnite plošče, na vsaki je bilo vklesanih pet božjih zapovedi. Ko je rinil na goro, mu je ena plošča padla na tla in se razbila. Tako je ostalo samo še deset božjih zapovedi. Šali se ni nihče nasmejal. Po pravici povedano niti ni posebej smešna. Ampak poanta šele pride. Ko je eden od študentov prišel k mojemu profesorskemu sošolcu na izpit in je tekla beseda o judovskokrščanski civilizaciji in o desetih božjih zapovedih, je študent mirno ponovil zgodbico o treh kamnitih ploščah, od katerih se je Mojzesu ena razbila.

Kaj je sploh še mogoče reči. Nič.