Slepa in gluha romantika
Splošna volilna pravica je dosegla le to, da imajo oblastniki manj časa za svojo bogatitev.
© Tomo Lavrič
Človek nikoli vsega ne ve. To je seveda samoumevno. Huje je takrat, kadar smo prepričani, da nekaj pa vseeno vemo, a se potem izkaže, da smo eno figo vedeli. V resnici je bil najbolj vedežen Sokrat s svojim: Samo to vem, da nič ne vem. Ampak na Sokrata v svojem napuhu vse preradi pozabljamo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
© Tomo Lavrič
Človek nikoli vsega ne ve. To je seveda samoumevno. Huje je takrat, kadar smo prepričani, da nekaj pa vseeno vemo, a se potem izkaže, da smo eno figo vedeli. V resnici je bil najbolj vedežen Sokrat s svojim: Samo to vem, da nič ne vem. Ampak na Sokrata v svojem napuhu vse preradi pozabljamo.
Filipinsko zgodbo smo vsi še kar zavzeto spremljali konec osemdesetih let, ko je ljudstvo (?) zrušilo osovraženega diktatorja Ferdinanda Marcosa. Za zmerom se nam je vtisnilo - še najbolj Mojmirju Ocvirku - v spomin 8.000 parov čevljev njegove soproge Imelde. Na oblast se je zavihtela vsem tako simpatična Cory Aquino, za njo pa je prišel na vrsto Fidel Ramos. Ljudsko gibanje za vsesplošno demokracijo si je nadelo ime People power. Potem pa vse tiho je bilo. Dokler ni na volitvah leta 1998 bleščeče zmagal človek iz ljudstva, igralec v drugorazrednih filmih, Joseph "Erap" Estrada. Mož, ki se je sam poimenoval za odvetnika revežev, je oblast vzel zelo zares. Čez noč je obogatel čez vsako mero. Tako da se je prebudila celo poslanska zbornica, ki je bila sicer vseskozi ponižno tiho. Poslanci so ga lanskega novembra odstavili, senat pa se je prekvalificiral v vrhovno sodišče (!) z vsemi opolnomočji. Nekdanji oblastniki so skupaj z ljudstvom slavili zmago. People power 2.
Pri celi zgodbi pa me je najbolj fasciniralo to, kako je ljudem uspelo, da so preprečili Estradi, da bi iz banke še zadnji trenutek dvignil in pobasal trideset milijonov dolarjev, se pravi kar lep kup denarja. Na prenosnih telefonih se je znašlo sporočilo, ki so ga potem pošiljali naprej. Takole je bilo videti: "B AT CTIBANK B4 9. ERAP LAWYRS PLANNING 2 WDRAW $30M. WE HV 2STOP DIS."*"B AT CTIBANK B4 9. ERAP LAWYRS PLANNING 2 WDRAW $30M. WE HV 2STOP DIS."*
Štiri in pol milijona Filipincev ima prenosne telefone, pošiljanje sporočil pa je desetkrat cenejše kot telefoniranje. Sporočilo je bilo očitno več kot uspešno. Množice ljudi so 23. januarja zaprle vse dostope do inkriminirane banke. Novopečeno vrhovno sodišče je ob blagoslovu Cerkve in generalov v predsedniški fotelj posadilo dotedanjo podpredsednico Glorio Macapagal-Arroyo. Konec dober, vse dobro, diktator kaznovan, ljudstvo spet svobodno.
Tudi sam sem tako mislil. Potem pa se je izkazalo, da človek - v tem primeru jaz osebno - ne ve prav veliko. Teden dni po tem, ko sem prebral članek, na osnovi katerega pišem to kolumno, je v istem časniku - Le Monde, seveda - izšlo pismo, ki ga je poslal profesor na Francoski šoli v filipinski prestolnici Manili. In pedantno našteva, kako je zgodba o kaznovani korupciji samo navidezna zmaga dobrega nad zlim. Da se politični položaj tako na Filipinih kot v večini azijskih držav ne sklada s paradigmo zahodnih demokracij. V teh deželah država ne obstaja, tako kot ne obstaja vrednota splošnega dobrega. V politiko ljudje ne stopajo zato, da bi služili, temveč da bi jemali. (Nekam znano se sliši.) Korupcija je način delovanja, na vseh ravneh oblasti. Splošna volilna pravica je dosegla le to, da imajo oblastniki manj časa za svojo bogatitev. Zatorej se toliko bolj podvizajo. Denar kot prvo in zadnje gibalo je nepremagljiva utrdba peščice neznosno bogatih družin, ki so dobesedno kolonizirale državo. Ferdinand Marcos se je tega vseskozi zavedal in vodil stalno vojno proti mogočnim rodbinam. V tem neusmiljenem spopadu na življenje in smrt je diktator prej ali slej moral izgubiti. In tudi je izgubil. Tako imenovana demokratična tranzicija, ki jo je začela Aquinova in nadaljeval njen šef glavnega štaba Fidel Ramos (že ob tej personalni povezavi bi se lahko resno zamislili), je pripeljala do predsedniških volitev leta 1998. Joseph Estrada je igral na karto revščine. In zmagal. Vendar pa ni nikoli postal del filipinske elite. Analitiki, ki razlagajo, da je šlo pri Estradovem padcu za zmago demokracijo, se ali motijo ali lažejo. Nova predsednica prihaja iz ene najmogočnejših in najbogatejših filipinskih družin. Njen oče je oblikoval filipinsko ustavo. Se razume, komu v prid. V deželo sta se vrnila red in stabilnost. Prepad, kaj prepad, brezno med 70 milijoni revnih Filipincev in elito nekaj deset tisoč bogatunov se le še poglablja. Znova se je vrnil pokopališki mir. Zgodbica z mobilnimi telefoni ni ničesar rešila.
*Slovenski prevod bi bil videti približno takole: "Bodite pred City Bank pred deveto uro. Erapovi odvetniki nameravajo dvigniti 30 milijonov dolarjev. To moramo preprečiti."