Fatalist Jakob

5. 3. 2001  |  Mladina 9  |  Kultura

Vsak nov dan tepežni dan

Prosto po blaženem Slomšku

© Tomo Lavrič

Fizično nasilje se mi je od nekdaj studilo. Kot petleten fantič sem prebiral knjige, v katerih so jo nasilneži na koncu vedno slabo odnesli. Sicer pa takrat še ni bilo televizije in holivudskega filmskega nasilja. Bil sem majhen, suh in rahitičen in sem pil ribje olje. Oče mi je sicer vedno govoril, naj ne udarim prvi, če pa me kdo mahne, naj vrnem udarec. Priznati moram, da sem se udarcem izogibal, tako da mi ni bilo treba nikoli klofniti nazaj. Potem sem zrasel in se precej okrepil, tako da sem se nekajkrat vmešal v pretepe, in to iz čistega idealizma, da bi ločil sprti strani. Ko sem bil dvakrat ali trikrat tepen, sem prenehal s svojim samaritanstvom. Še zmerom pa mi je fizično nasilje odvratno. A še hujša je nemoč zoperstaviti se takšnemu nasilju. Z novim nasiljem. Tako da se vprašaš, kdo je bolj nasilen, ali prestopniki ali varuhi pravice in reda, ki nasilje zatirajo. Vsekakor sta si obe skupini včasih dosti bliže, kot bi si človek mislil. Več ko je reda, več nasilja je vloženega vanj. Mitološka kača, ki žre svoj rep.

Zdaj pa resnična zgodba, ki sicer povsem neverjetna, a do zadnje pike resnična. V Kanadi, v provinci Ontario, v mestecu Avenmore imajo gimnazijo. V gimnaziji poučujejo tudi dramatiko. Med učno uro je šestnajstletni dijak prebral svoj literarni izdelek z naslovom Izkrivljen. Glavni junak je - glejmo, glejmo - šestnajstletni dijak, ki ga sošolci trpinčijo, tako da na koncu nastavi dinamit in vrže šolo v zrak. Nekateri sošolci so začeli razlagati, da gre pravzaprav za avtobiografsko pisanje. Fama crescit eundo. Govorice se širijo kot stepni požar. Nesrečni mladostnik naj bi imel že pripravljen seznam žrtev in pa seveda tudi dinamit. Spet drugi so zatrjevali, da jim je grozil. Zaskrbljeni starši so zahtevali, naj vodstvo šole nekaj ukrene.Čez nekaj dni je na šolo prišla policija (kako pust in prazen bi bil svet brez policajev!), prebrskala šolske omarice, nato pa še opravila hišno preiskavo na domu inkriminiranega dijaka. Zaplenili so nekaj spisov in kopijo že omenjenega besedila. Za povrh so šestnajstletnika aretirali in ga za božične in novoletne paznike odpeljali v zapor. V ječi je prebil 34 (štiriintrideset) dni. Kraljeva tožilka je ne bodi lena obtožila fanta, da je grozil trem vrstnikom, in ga ocenila kot nevarnega. Povedala je, da je v zaseženih spisih pogosto omenjena smrt, prav tako verbalne grožnje. Tožilka je še povedala, da po dogodku v Coloradu - kjer sta dva mladoletnika na šoli pobila trinajst vrstnikov - ne bo ničesar tvegala. Obenem je zahtevala psihiatra za obtoženega fanta. Njegov oče je izjavil, da sin nikoli ni bil nasilen in da so ga doma učili, naj odgovarja z besedami in ne s pestmi. "Zato se je znašel v zaporu kot kriminalec," je protestiral oče. Še huje. Izkazalo se je, da so našega literata drugi dijaki že dolgo fizično in verbalno mučili, novembra pa ga je dvanajsterica nasilnežev pretepla do krvi. Starša sta se takrat pritožila tako pri vodstvu šole kot na policiji. Seveda brez kakršnegakoli uspeha. Potem pa vse tiho je bilo. Mladenič je povedal, da je svojo fikcijo napisal zato, da si ga njegovi mučitelji ne bi več upali trpinčiti. Njegov odvetnik je izjavil, da afera dokazuje, kako se družba ne zna in noče soočiti s fenomenom nasilja. "Fanta so v šoli maltretirali. S svojim pisanjem je hotel pritegniti pozornost. Država ne zna ukrepati proti nasilju. Zato ignorira resničnost in zapira usta tistemu, ki razkriva kruto realnost."

11. januarja so dijaka spustili iz zapora, 28. januarja so v Ottawi organizirali veličastno manifestacijo v podporo svobodi izražanja in se solidarizirali z nesrečnim dijakom. Na čelu so bili pisatelji, ki so tudi načelno odprli vprašanje svobode besede. Branje literarnega dela, ki govori o nasilju, ne more biti nevarno ne družbi ne državi (ali pač? zlasti državi). Sean Wilson, umetniški direktor Mednarodnega literarnega festivala v Ottawi je prepričan, da je mladi mož reagiral "ustvarjalno in ne agresivno". Pisatelji so zbrali denar, s katerim bodo pokriti stroški za šolo kreativnega pisanja našega dijaka. Javno podporo mu je poslal tudi njegov idol, Stephen King, ki je bil v mladosti tudi sam žrtev šolskega nasilja. (Pri tem marsikatera plat Kingovega pisanja zadobi čisto nove razsežnost, a to samo tako, mimogrede.)

Konec dober, vse dobro. Seveda ne! Nasilje na šolah ne bo prav nič manjše, kot je bilo doslej. V vsaki generaciji, kaj generaciji, v vsakem šolskem razredu je kak grdi raček, ki s svojo nebogljenostjo kar kliče nase nasilje. Ko ga brutalni sošolci premlatijo, se zdi vsem nekako normalno in prav, da jih je dobil po grbi. In vsi imajo malo več samozavesti. Samo zato, ker sami niso žrtve. Ja, kadar drugega tepejo, si zadovoljen, ker nisi ti na prangerju. Sicer pa si je sam kriv. Nikoli dokončana zgodba.