Slovenske divizije. Prvi del.

Slovenija je pred osamosvojitvijo in po njej imela šest obrambnih ministrov, Janez Janša pa je bil minister celo trikrat. Ministri so se menjavali v vse hitrejšem tempu. To je bilo slabo za slovensko vojsko, bržkone pa več kot dobro za slovenske državljane. Obrambnim ministrom preprosto ni uspelo, da bi vojsko slovenskim državljankam in državljanom predstavili kot eno vrhovnih nacionalnih avtoritet. In to je bil njihov največji dosežek.Gorje narodu, ki ljubi generale.

Začelo pa se je zelo nevarno. Medtem ko smo se v zadnjih letih jugoslovanske zgodbe vse bolj glasno in tečno zavzemali za pravico do civilnega služenja vojaškega roka, je prvi in edini zares legendarni obrambni minister Janez Janša sestavil tak zakon o služenju vojaškega roka, da ni bil za nikamor. Sedemnajstletni nabornik je imel le dva tedna časa, da se je lahko odločil za civilno služenje. Če ni bil prepričljiv, ga je komisija lahko zavrnila. Poleg tega ni imel nikakršne resnične izbire. Civilno služenje je bilo mogoče edinole kot gasilska služba, in to v Sežani. Čisto navadno norčevanje. Ampak Janša je bil heroj in nihče se mu ni upal oporekati. Višek cinizma pa je bila Janševa odločitev, da tudi gasilci sodijo pod vojaški dežnik. Ja, in parlamentarci so zvesto dvigali roke za to farso.

S prihodi novih in novih ministrov se je spremenila tudi politika do civilnega služenja. Danes več kot polovica nabornikov svojo obveznost opravi v civilu, kar je sicer nočna mora za generale, hkrati pa olajšanje za mlade državljane.

Še vedno pa ni niti približno jasno, kaj bo s slovensko vojsko v prihodnje. Na začetku sta bila Janša in Bavčar neomajna. Potrebovali bi eskadriljo nadzvočnih vojaških lovcev. Šest letal bi bilo v zraku, šest bi jih čakalo na vrsto, šest pa bi jih bilo v rezervi. Na vso srečo se ta kavbojska domislica ni uresničila. Vendar idej zlepa ni zmanjkalo. Naključje je hotelo, da sem bil zraven pri obisku močne slovenske vojaške delegacije na čelu s takratnim ministrom na Nizozemskem. Meni, laiku, se je zdelo nizozemsko orožje kar v redu, predvsem pa nadvse racionalno in varčno (kakor vse na Nizozemskem). Ampak naši strokovnjaki so se zmrdovali. Oni bi kupovali le najnovejše in najboljše. Tako na koncu niso kupili ničesar, kar pravzaprav nikakor ni najslabša rešitev.

Potem pa se je Sloveniji zgodil Nato. Ali natančneje povedano, Nato se ni zgodil, čeprav so naši lobisti tako rekoč do zadnjega dne urbi et orbi razlagali, kako smo med vsemi kandidati najboljši in najbolje pripravljeni. Nismo prišli v Nato in naša želja po vojnih igračah se je nekoliko polegla. Hja, včasih je tudi užaljenost koristna. Zato se nam ni zgodilo to, kar je doletelo Poljake, ki jim je skupaj s Čehi in Madžari uspelo priti v severnoatlantsko vojaško zvezo. Takole članstvo pa ni samo neskaljena radost, ampak tudi obveza. Poljaki so jih že dobili po nosu, ker so vojaški proračun namesto 2,1 odstotka celotnega proračuna zmanjšali na 1,93 odstotka. A to še ni bilo vse. Ameriški prijatelji so sočutno prisluhnili finančnim težavam poljskih bratrancev. Naj citiram Delovega dopisnika Marinkovića: "Američani so ponudili lovce F-16 v brezplačno uporabo za petletno obdobje. To pa so letala, ki že deset let stojijo neuporabna v arizonski puščavi, brez motorjev in osnovne elektronske opreme. Za popravilo vsakega od njih bi morala Poljska plačati po pet milijonov dolarjev, povrhu pa poravnati stroške za urjenje pilotov, mehanikov in drugega osebja. Če vse to seštejemo, bi morali Poljaki za 'brezplačno' uporabo šestnajstih lovcev zastarelega tipa F-16 A/B, veliko slabših od migov-29, ki jih imajo zdaj, porabiti okoli 150 milijonov dolarjev. Zato ne preseneča, da se je Varšava tej transakciji odpovedala in se odločila za javno licitacijo." (Delo, 3. 2. 2001) Zadeva pa je še bolj zapletena. Zaradi nujne kompatibilnosti z Natovimi standardi je nekoč cvetoča poljska oborožitvena industrija pred bankrotom.

Vojaška Slovenija se ne glede na tega ali onega začasnega ministra obnaša, kot da je naše članstvo v Natu tako rekoč dogovorjeno in le še vprašanje časa. Pa je res tako? Pri prvem neuspešnem poskusu pred tremi leti smo se tolažili, da nas je pokopalo dejstvo, da smo bili v paketu z Romunijo, ki za Nato seveda še ni bila dovolj zrela. Očitno bi bilo nevljudno, ko bi se vprašali, ali smo mi sami dovolj zreli za članstvo. Še več, nikakršne garancije ni, da se bo Nato v doglednem času sploh še širil.

Ključno vprašanje pa je čisto drugačno. Ali Slovenija sploh potrebuje članstvo v Natu? In še bolj naravnost: ali Slovenija sploh potrebuje vojsko?

Nadaljevanje in konec čez teden dni. Če ne bo cenzure, seveda.