Slovenske divizije. Drugi del.

Puška je prazna, skrhan je meč,
Nato je daleč, Nato je preč ...
Iz himne slovenske vojske

Naj takoj povem, da ne bi bilo kakršnegakoli nesporazuma. Do vojske kot fenomena sem zmerom čutil globoko averzijo. Naj je šlo za prvomajske parade v Ljubljani ali vBeogradu, za vojno v Vietnamu in Kambodži, za rusko lomastenje po Afganistanu, za pakistanski genocid v Bangladešu, za blaznosti japonske soldateske na Kitajskem pred in med drugo vojno, pa za kitajsko opustošenje Tibeta. Ob tragedijah in zločinih na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu se mi je vojska zastudila do konca. Samo oboroženi civilisti so lahko še hujši od vojakov.

Seveda se bo takoj kdo oglasil z žugajočim kazalcem in mi razložil, da je naša, slovenska vojska nekaj čisto drugega. Ja, je, v miru, ko nas nihče ne ogroža. Če pa bi prišlo do državnega udara ali - bog ne daj - do državljanske vojne, bi bilo idile v hipu konec. Ali pa smo pozabili na vse krvave nauke iz druge svetovne vojne?

Kaj vse je pretrpela moja generacija v zvezi z vojsko. Od devetnajstega do sedemindvajsetega leta smo imeli ves čas moro nad glavo. Vojska, kako se izogniti vojski. V resnici smo tisti, ki si na koncu nismo oblekli uniforme, najbolj nastradali. Osem let smo bili v virtualnem vojaškem zaporu.

Ob novi slovenski državi naj bi bilo čez noč vse drugače. Namesto osovraženih jugogeneralov bomo končno dobili pristno in narodno slovensko vojsko. Sam nisem bil med tistimi, ki so bili prepričani, da se bodo na Slovenskem vojaška vremena zjasnila. Bil pa je prvi večstrankarski parlament neverjetno militanten. Še tako plašne mirovniške pobude - Boljši slab mir kot dobra vojna! - so bile zatrte v kali in ožigosane kot nacionalno izdajstvo. To pomeni, da so tisti, ki so še pol leta nazaj podpisovali mirovniške peticije, imeli vseskozi figo v žepu. In smo dobili slovensko vojsko, uresničil se je tisočletni sen naših dedov in pradedov. Močnejša ko je bila vojska, večji mit je bilo mogoče ustvariti okoli nje. In seveda, njen vrhovni general je postal pravljična figura. Še dandanes, po desetih letih, se veterani desetdnevne vojne dobivajo na svojih srečanjih (Še pomnite, tovariši). Nekdanji partizani so si pripovedovali o svojih podvigih. Naši teritorialci in manevrski zaščitniki so šli še nekaj korakov naprej. Svoje spomine obujajo ob natančno izdelani scenografiji. Jarko osvetljen oder, sredi odra lesena, nekolikanj rustikalna miza, na mizi ležita hlebec kruha in nabrušen nož, zraven pa stojita vrč rdečega vina in kozarec.

Ker sta slovenska vojska in njen general bila svojo veliko vojno - pa še tu jima je policija kot profesionalna organizacija mešala štrene - samo deset dni, je vsa silna volja ostala nepotešena. Vojska potrebuje akcijo, general potrebuje bitke. Brez bitk ni zmag in brez zmag ni medalj. Predvsem pa se vojak, ki ves svoj čas prebije v kasarni in sem ter tja na kakšnem ušivem manevru, počuti frustriran in odvečen. General pa še toliko bolj. Zato se je Depala vas preprosto morala zgoditi. To je bil prvi in zadnji veliki trenutek slovenske vojske po desetdnevni vojni. Vsak nov slovenski obrambni minister je nasledil bolj kaotično stanje. Vsakdo med njimi je puščal za sabo svoje krte, ki jih je naslednik skušal onemogočiti. In tako naprej do žalostnega konca. Karizma je dokončno izhlapela.

Zaradi vsega povedanega, pa še zaradi marsičesa drugega, so delnice slovenskega članstva v Natu kotirale precej borno. Prvič. Eden slovenskih naglavnih grehov je bil, da se nismo oborožili z ameriškim orožjem. Že res, da smo ga kupovali pri ameriških zaveznikih Izraelcih, ampak biznis je biznis in ni ga čez biznis. Drugič. V svojih stikih z Natom smo se vedli kot kakšna vojaška velesila, ki lahko Natu ponudi tako rekoč vse. Posredovanje slovenskih vojakov na kriznih točkah, kupovanje vseh mogočih vrst orožja in tako naprej. Tretjič. Slovenski diplomati, ki so lobirali za slovensko članstvo v Natu, niso hoteli dojeti, da bo kakršnakoli odločitev o novih članicah Nata padla izključno v Washingtonu. Da je lobiranje pri evropskih članicah samo nujna vljudnostna poteza, da ne bi bil kdo užaljen. Bržkone so vse to vedeli, pa se niso hoteli zameriti svojim šefom v Ljubljani. Tretjič. Nove članice Nata Poljska, Češka in Madžarska imajo skupaj skoraj 60 milijonov prebivalcev in temu ustrezno številno vojaštvo. Da ne omenjamo njihove strateške pozicije in moralnega dolga Zahoda zaradi izdaje v predvojnem Muenchnu. Sloveniji Zahod ni bil ničesar dolžan. Nikoli nismo bili žrtve Varšavskega pakta in sovjetskih muhavosti.

Slovenska vojska danes nima ne izurjenih vojakov ne primernega orožja, da bi lahko postala de facto polnopravna članica Nata. Po koncu balkanskih vojn tudi strateško nismo več posebej zanimivi. Kar sploh ni nič slabega. Čudim se le, zakaj se nismo - če nam je že bilo toliko do Nata - odločili za luksemburško pot. Luksemburg je član Nata, pa sploh nima vojske. Luksemburška država je zgradila prostrane hangarje in kupila mogočna transportna Natova letala ter s tem odpikala svoj obolos. Elegantno. V nekem trenutku pred kakimi petimi leti je bila v igri možnost, da bi se Slovenija pogodila z Natom (se pravi z ZDA) za uporabo - ali še kaj več - vojaškega letališča v Cerkljah. Glede našega članstva v Natu bi to lahko bilo obetavno. Potem je vse skupaj padlo v vodo, tako da se niti ni razvnel prepir, ali bomo postali podlaga tujčevi peti.

S tem začasno končujem zgodbo o ljubezni med Slovenijo in Natom. Ker mi je zmanjkalo prostora za še zadnjo ljubeznivo črtico o usodi slovenske vojske, boste zadnje nadaljevanje in konec lahko, če bo bog dal, prebrali v naslednji številki Mladine.