Policija poje v mojem srcu

Ne jokaj, ljubica, ne bodi žalostna,
čez dolgih sedem let bom prišel dihat spet!
Za ovratnik! Za ovratnik!

Iz pesniškega prvenca Marka Pogorevca

Nekje sredi osemdesetih let sem dobil nenavadno vabilo. Vodstvo tacenske kadetnice mi je poslalo lično knjižico pesmi svojih gojencev. Povabili so me na literarni večer. Seveda sem šel, iz čiste radovednosti. Učilnica je bila polna, najprej sem bral jaz, potem so brali oni. Polna dvorana prestrašenih otroških obrazov. Sami fantiči med petnajstim in sedemnajstim letom. V internatu sredi gozdov in travnikov. To ni prav, mi je bilo tesno pri srcu. Kaj pa ti otroci vejo o življenju. Kako naj sploh kaj vejo? Čez leto dni bodo hodili naokoli, s pendrekom in pištolo za pasom. Ljudje jih bodo gledali sovražno ali s strahom. Kdo pa ljubi policaja?

Kot sem slišal in bral, bodo kadetnico ukinili. Hvala bogu.

Vseeno pa je treba povedati, da je v času policijskega ministra Ertla slovenska policija funkcionirala profesionalno in učinkovito. O politični plati njenega delovanja pa so tako ali tako odločali drugod. Če ne prej, se je ta zamozavest jasno pokazala ob napovedanem velikosrbskem mitingu novembra 1999 sredi Ljubljane. Medtem ko so mnogim tresle hlače in so cvikali, da je bilo joj, so policaji pokrili vse potencialne nevralgične točke od hrvaške meje do ljubljanskega centra. Ni bilo ne panike ne mitinga. Ampak ker je bila to policija starega režima, je nova oblast že čez nekaj mesecev na vse skupaj pozabila ali potlačila v podzavest. Še več, Bavčar in Janša sta s prav herostratsko radostjo razgnala policijo, predčasno upokojila na tisoče policajev, Bavčar pa si je za povrh omislil še novega šefa varnostnoobveščevalne službe, ki je prav kmalu postal dvojni - se pravi Jašev - agent. Še dobro, da takrat Slovenci nismo imeli svoje vojske, saj bi jo čakala ista usoda. Iz policije, ki jo je prejšnji režim v veliki meri depolitiziral, so novi oblastniki hoteli narediti pretorijansko gardo. Pretorijanci pa so možje posebnega kova, za katere ne veljajo pravila in zakoni kot za navadne ljudi.

Zgodba o celovškem ropu specialcev nikoli ni bila razjasnjena do konca. Nikoli se ni ugotovilo, ali so mladi specialci delali na svoji pest in bili navadni kriminalci. Skorajda zanesljivo je, da so v resnici verjeli, kako da so pravi slovenski Jamesi Bondi in da opravljajo pomembno delo v službi slovenske države. Koliko let je trajalo, preden so jim sploh sodili? Kdo vse je imel slabo vest? Nihče, verjemite mi na besedo. Koliko krivih pričevanj je bilo, za katera ni nikoli nihče odgovarjal. Ko avstrijska policija ne bi bila ujela enega od specialcev, za celo zgodbo sploh ne bi nikoli zvedeli.

(Ne)posreden dokaz za to je bil rop preprodajalcev cigaret, ki so ga speljali bolj ali manj isti specialci. Z lažnimi informacijami so zvabili ljubljanske preprodajalce cigaret na opuščeno tovarniško dvorišče. Pripravili so jim zasedo, jih na mrtvo premikastili in jim pobrali 300.000 nemških mark. Ni slabo. Kam je izginilo to bogastvo? Kdo je bil veliki organizator? Zgodovina o tem zadovoljno molči.

Dandanes generalni direktor slovenske policije Marko Pogorevc ob vsaki priložnosti zatrjuje, da je slovenska policija čista in da diha za ovratnik kar vsem po vrsti. "Lahko pa izrazim svoje prepričanje, da bodo storilci znani in da jim že dihamo za ovratnik. In oni to zelo dobro vedo," je povedal Pogorevc o preiskavi napada na novinarja Petka.

Štiri mesece je oddelek za notranjo zaščito v generalni policijski upravi potreboval, da je začopatil tri kriminaliste, ki "naj bi bili vpleteni v nečedne posle, povezane z ukradenimi avtomobili". Izkazalo se je, da so kriminalisti z informacijami zalagali avtomobilske tatove. Take stvari se dogajajo policijam vsega sveta. Policaji in prestopniki sestavljajo svojevrstno, morda čudaško navezo, kjer je zdrs v cono somraka možen tako rekoč na vsakem koraku. Profesionalno tveganje, profesionalna deformacija. To še vse razumem. Manj pa razumem, kako se Marko Pogorevc še istega dne pojavi na nacionalni televiziji in se z zgodbo o tatinskih kriminalistih zadovoljno pohvali, češ da je odkritje črnih ovac v policijskih vrstah nespodbiten dokaz, kako dobro deluje notranji nadzor v slovenski policiji.

Nočem se vtikati v nikogaršnjo intimo, še manj bi hotel moralizirati, vendar se mi zdi skrajno neokusno in še bolj neprimerno, da si generalni direktor slovenske policije - ki vrh vsega zelo rad nastopa v javnosti in pri papežu - privošči odkup stanovanja v elitni ljubljanski četrti za ceno (2.100 nemških mark na kvadratni meter), ki je najmanj za tretjino nižja od tržne cene. Še bolj zoprno pa je, da je cenilec pred tem dvakrat postavil ceno, ki je bila kar za trikrat nižja od tržne cene. Očitno si nekdo ni upal sodelovati pri popolni blamaži.

Samo še tri malenkosti, ki se vsekakor neposredno tičejo generalnega direktorja. Pred meseci se je po časopisih (Delo, Mladina) kar precej pisalo o tem, kako so krški policisti šikanirali dva člana družine tako, da so ju sredi noči - iz čiste hudobije - pustili na cesti, 30 kilometrov od doma. Najprej mater, čez mesec dni še sina. Ne samo, da ni nihče reagiral, direktor policijske uprave Krško je promoviral v državnega sekretarja na notranjem ministrstvu. Minister Bohinc in direktor Pogorevc pa nič.

Prostora zmanjkuje, zato samo še anonimno pisemce, ki sem ga dobil v zvezi z zgoraj omenjeno zgodbico. "Pred kakšnimi tremi leti nas je več resno dobilo po pički med racijo v Brežicah (ista uprava). Kljub temu, da ni nihče oporekal fizičnemu pregledu, so policaji pred očmi kakšnih 50 gostov treh barov pretepali enega za drugim. Ko je znanec ob ne preveč nežnem prijemu nekaj zajamral, so ga vrgli s čelom ob rob pločnikain ga najmanj minuto brcali in pendrekali. Pri njem niso našli ničesar. Sam nimam nič z nobenim od prepovedanih narkotikov in se tudi nisem upiral pregledu, pa sem vseeno dobil brco v ledvico. Nasilje policije v Sloveniji ni le individualno kršenje pooblastil, pač pa celoten odraz subkulture tega z našimi davki podprtega organa. Neznanec."

(se nadaljuje...)