Timeo hominem unius libri

Bojim se človeka ene edincate knjige. Človeka, ki mu ena knjiga pove vse resnice. Kako naj se šele bojim človeka, ki ne prebere nobene knjige? Ampak pustimo ta filozofska vprašanja za pozneje. Začnimo z bolj zabavnimi zgodbami. Časnik Delo je v svojih rednih tedenskih poizvedovanjih o takšnih in drugačnih navadah Slovencev v soboto 28. aprila - tako rekoč v poprazničnem in hkrati predprazničnem ozračju - spraševal telefonske naročnike o branju in kupovanju knjig. Od 714 dosegljivih naročnikov jih na vprašanja 157 sploh ni hotelo odgovarjati. Na vprašanje, katerega slovenskega pisatelja ali pesnika so nazadnje prebrali, jih je odgovorilo samo še 311. Od 557 se je torej slovenskih pesnikov in pisateljev ustrašilo še dodatnih 246 klientov. Branje očitno še zmerom poganja ljudem mrzel strah v kosti.

Da pa vse skupaj ne bo preveč turobno, kar začnimo z lestvico popularnosti. Med slovenskimi avtorji je na prvem mestu France Prešeren (nazadnje ga je bralo 82 anketiranih), sledijo Ivan Cankar (37), Janez Jalen, Josip Jurčič (11), Ivan Tavčar (10), Prežihov Voranc (9), Franc Saleški Finžgar, France Bevk (8). Prvi še živeči slovenski pisatelj, Drago Jančar, se je s šestimi glasovi uvrstil na zgledno deveto mesto. Prvi pesniki, naši sodobniki, so zbrali komajda po štiri glasove vsak. Društvo mrtvih pesnikov. Konec koncev pa so odstotki ljudi, ki berejo slovensko tekočo literarno produkcijo, tako neznatni, da so statistično povsem irelevantni.

Pa si poglejmo še druge številke, takole, na hitro. 46,4% Slovencev ne prebere na leto nobene leposlovne knjige (s strokovno in priročniško literaturo je še slabše), 21,8% pa jih prebere manj kot tri knjige. Šele ob teh podatkih se mi je prav zjasnilo. Ko sem kot mulec v osnovni šoli in gimnaziji z veseljem pisal obvezne analize domačih beril, se nisem in nisem mogel načuditi, da je bilo domače branje najhujši mlinski kamen okoli vratu kopice mojih vrstnikov. Raje bi goltali žive žabe kot prebrali drobno knjigo. S tega vidika je treba tudi razumeti, kako da so se na vrhu lestvice najbolj branih slovenskih avtorjev znašli sami klasiki, vsi po vrsti seveda iz obveznega branja. Za Prešerna (še posebej ob TV nadaljevanki) in Cankarja je še razumljivo, ker ju imamo vsi samodejno zavrtana v najgloblji kotiček malih možganov. Za vse druge - od Tavčarja, Jurčiča, Voranca in Bevka - pa bi si kar upal sprejeti stavo, da se jih slovenski publikum spominja predvsem kot osnovnošolske more.

Je sploh treba pokomentirati še druga bralniška dejstva? Več kot 70% anketirancev sploh ne kupuje knjig, 19% jih ni še nikoli podarilo knjige. Potem pa pride na vrsto bolj prijazen podatek. V polovici anketiranih gospodinjstev je vsaj eden družinskih članov vpisan v splošno izobraževalno knjižnico. A tudi med tistimi jih ena tretjina prebere na leto manj kot pet knjig, polovica pa od pet do deset knjig. Sliši se nekoliko bolj spodbudno, ampak če zahajate v knjižnice, boste lahko hitro opazili - če ste količkaj radovedni, seveda - da se na policah vrnjenih knjig kopičijo romani pogrošnih, a popularnih angloameriških pisateljic na akord. Tudi stara Agatha Christie zavzema kar kaka dva tekoča metra prostora. Cum grano salis, torej. Preprosto povedano: uspešnice, ki jih je treba prebrati iz prestiža, in žajfnice pa kriminalke.

Sploh nočem moralizirati. Res je, da smo v preteklosti pod tujejezičnim gospostvom ohranjali svoj jezik predvsem s čitalništvom in z narodnozavednimi duhovniki in učitelji. Res pa je tudi - oh, kakšno bogokletje! - da bi bili lahko kaj mimogrede izgubili svoj jezik. Mnoga večja in močnejša ljudstva od našega so ga. Vendar ljudje kot posamezniki niso izumrli, ne kulturno ne gospodarsko In nihče zares ne ve, kaj se bo dogajalo in zgodilo jutri. Tudi z nami kot Slovenci.

"Če ne bomo brali, nas bo pobralo," je nekoč duhovito povedal pesnik Tone Pavček. Zdaj že vsak patetik ob pravi ali nepravi priložnosti ponavlja in banalizira Pavčkove besede. Kot da je bilo nekdaj vse drugače. Se še spominjate Knjižnega kluba Mladinske knjige, ki je članom prodal neizmerne količine pofla. Če se namreč vsake tri mesece nisi odločil za nakup vsaj ene knjige, so ti samodejno poslali knjigo četrtletja. In tako si lahko na obiskih ugotavljal, kako imajo različne družine tako rekoč identične knjižnice.

Danes natisnemo v Sloveniji več knjig kot kdajkoli v naši zgodovini. Ampak kaj to pomaga, ko ima komaj katera založba vsaj za silo konsistenten program. V zadnjih letih so - načrtovano - izginile nekdaj kulturno izjemno pomembne založbe: Založba Lipa iz Kopra, Založništvo Tržaškega tiska, Založba Obzorja, Državna založba Slovenije, pa še bi bilo mogoče naštevati. Pred ljudožrskim prevzemom je Cankarjeva založba, nad katero si že brusijo nože DZS, Drzni znanilci sprememb. Drugi časi pač, boste porekli. Kot da bi moral človek ljubiti nove čase samo zato, ker so novi.

Imamo pa na drugi strani velike borke za širjenje bralne kulture. Recimo dr. Manca Košir, ki prinaša v Slovenijo New Age, se trudi pri Ženski vladi Slovenije in se nasploh odlikuje z vrsto bizarnih domislic. Pred leti sem iz čistega firbca kupil in v dveh urah prebral preračunljivo knjižico brazilskega pisatelja Paula Coelja Alkimist. Pisanje na prvo žogo brez ostanka. Žaljivo za bralca. Do današnjega dne smo v slovenskem prevodu dobili še štiri njegove uspešnice: Ob reki Piedri sem sedela in jokala, Peta gora, Priročnik bojevnika luči, Veronika se odloči umreti. In vsi so srečni, ker se počutijo tako pametno, ker lahko intelektualno komunicirajo z modrim avtorjem.

Knjige seveda ne bo konec. Tudi nas bo pobiralo, ne glede, ali bomo brali ali ne. Seveda pa se je branje v obdobju televizije, interneta, ne nazadnje tudi z mogočno ameriško glasbeno in filmsko industrijo, znašlo v popolnoma drugačnem položaju. Knjiga pa bo v vsakem primeru preživela. Kljub dežurnim grobarjem. Če je niso iztrebili Index Librorum prohibitorum, inkvizicija, škof Hren, nacisti in stalinisti, potem bo preživela tudi novodobne Kasandre.