Ta grozna liberalna Francija!

Bolj ko pozabljamo, prej se nam bo zgodilo, da nas bodo demoni preteklosti spet ujeli v svoje mreže. Današnje nečedne zgodbe se nam dogajajo predvsem zato, ker smo jih pred leti pometli pod tepih.

Ko smo pred desetimi leti v tedanjem slovenskem parlamentu sprejemali ustavo, se Rimokatoliška cerkev še ni čutila dovolj močno in mogočno, da bi si upala sprožiti sveto vojno proti 55. členu ustave, ki govori, "da je odločanje o rojstvih svojih otrok svobodno".

Potem pa so prišle leta 92 na vrsto nove volitve, ki so prinesle prvovrstno presenečenje - 10% glasov in dvanajst poslancev Jelinčiču. Ponosno so se imenovali Dirty Dozen. Nekateri smo se prijemali za glavo, drugi pa so že od prvega dne začeli novačiti Jelinčičeve poslance v svoje vrste. Na koncu je ostal le še s tremi somišljeniki. Vendar je šlo pri tem za rakotvorno kontaminacijo. Jelinčičevi nekdanji poslanci so postali nacionalistični rogovileži v svojih novih strankah. Tako je bil enkrat za vselej zlomljen tabu, da v slovenskem parlamentu ne bo nacionalističnih in šovinističnih ekscesov. Vsaj pri velikih strankah.

Vsaka politična stranka se skuša prikupiti volilcem s svojimi aduti. Naše tako imenovane desne stranke igrajo na karte slovenstva in družine. Čisto v redu. Sam nimam absolutno nič ne proti slovenstvu ne proti družini. Mi gre pa od nekdaj skrajno na živce, kadar hoče kdo nekomu nekaj dati tako, da bo drugemu vzel. Dokler so naši demokristjani v parlamentu zahtevali, naj imajo družine s tremi ali več otroki olajšave pri nakupu avtomobila, temu nikakor nisem nasprotoval. Potem pa je prišel na vrsto nov korak. Materam bi za vsakega dodatnega otroka pripadale vsakokrat višje otroške doklade. Sliši se lepo, a sem imel dva ugovora. Prvi je bil ta, da nikomur v Evropi ta poskus ni uspel. Drugi pomislek pa je izviral iz tega, da teh namenskih sredstev za dodatne rastoče doklade ni bilo kje vzeti. (Borcem, borcem, so nekateri šuntali.) Vendar so vneteži rogovilili naprej. Najbolj glasen je bil poslanec Marjan Poljšak, nekdanji jelinčičevec, tedanji predsednik in edini član Slovenske nacionalne stranke in danes vipavski župan. Ob priliki sem ga potegnil za vogal pa mu razložil, kako je s temi stvarmi v Evropski uniji. Velike družine imajo po večini priseljenci, ki potem pobašejo smetano. Takrat se je tudi v Sloveniji na veliko pisalo, da je med vsemi v Sloveniji rojenih dojenčkov še komajda polovica slovenske krvi med vsemi rojenimi. Poljšak me je najprej sumničavo pogledal izza sršečih obrvi, potem pa se je globoko zamislil. Diskretno sem se pobral. Potem ne Poljšak ne kdo drug ni vložil nikakršnega zakonskega osnutka v zvezi z otroškimi dokladami.

Minila so leta, ah, kako hitro so minila. Svet se vrti naprej, nekateri bi ga seveda radi zasukali nazaj. Spet se na Slovenskem gremo eno od neštetih državljanskih vojn. Taisti, ki od vekomaj rohnijo proti abortusu, ker naj bi šlo za umor, in tudi proti kontracepciji, ker je zločinsko izmikanje božji volji, so se nenadoma postavili v bran pravicam otrok, ki sploh še niso bili spočeti, kaj šele rojeni. Ali bolj neposredno povedano: kdo me bo prepričal, da bi otrok, ki bi ga dobila ženska po "umetni" poti, bil na slabšem kot otrok, ki ga ženska ne bi smela roditi. Če kdo nima nikakršnih pravic, je to nespočet otrok.

A pustimo tokrat to zadevo ob strani. Čez dva tedna bo na referendumu pošteno slovensko ljudstvo odločalo o tem, ali ima samska ženska pravico odločati o svojem telesu in o svojem materinstvu.

Rad bi končal zgodbo o otroških dokladah. Pred kratkim se je v Franciji končala zanimiva sodna razprava prav o tej temi. V malem mestu Vitrolles v francoski Provansi je že tretji mandat na oblasti skrajna nacionalistična in ksenofobična Nacionalna fronta. Prejšnji župan Bruno Megret je izgubil pravico do županovanja, tako da ga je nadomestila njegova ljubka plavolasa soproga Catherine. Gliha vkup štriha, gospa seveda ni nič boljša od svojega soproga. Že lanskega septembra je bila obsojena zaradi diskriminacije, ščuvanja k diskriminaciji, nasilju in sovraštvu. Letošnjega aprila je gospa županja skupaj svojim namestnikom morala spet pred sodišče. Znova je bila obtožena - in tudi obsojena - zaradi diskriminacije, ker je družinam podeljevala premije ob rojstvu otroka v višini 5.000 francoskih frankov (slabih 200.000 tolarjev) po nacionalnem kriteriju. Pogoj za pridobitev premije, ki ga je izglasoval mestni svet, je bil, da mora biti vsaj eden od staršev francoski državljan ali državljan katere od članic Evropske unije.

Medklic: Kako bi se v Sloveniji opredelili do takšnega diskriminacijskega zakona? Ko bi bila mati denimo albanska državljanka, oče pa Bosanec s slovenskim državljanstvom? Pozor: ta mati in oče bi namreč izpolnjevala kriterije uredbe, zaradi katere se je francoska županja znašla na sodišču!

Catherine Megret se je v svoji obrambi sklicevala na nekdanjega pariškega župana Jacquesa Chiraca, ki je poleg še drugih štirih županov podpisal tako rekoč identičen sklep. Ampak Chirac je zdaj predsednik Republike Francije. Quod licet Jovi, non licet bovi!

Na sodišču je bilo kot na nogometnem derbiju. Pol navijačev je bilo skrajnežev iz Nacionalne fronte, druga polovica pa so bili predstavniki Lige za človekove pravice in vrste predstavnikov protirasističnih organizacij. In ne nazadnje tudi predstavniki Nacionalne zveze družinskih združenj. Ne, nobena zveza francoskih krščanskih družin ni podprla županje Catherine.