Dojčland, Dojčland in La Douce France

Medtem ko se znotraj Unije dogajajo usodni tektonski premiki - od katerih bo kruto odvisna njena in z njo naša prihodnost - Slovence zanima samo dvoje: (čimprejšnji) datum polnopravnega članstva naše države in pa (čimvečji) obseg finančnih injekcij iz Bruslja. V preteklih letih so tudi najbolj kompetentni slovenski politiki ad nauseam ponavljali, da smo najbolj razviti in najbolj pripravljeni od vseh kandidatk. In da se bo pri novih članicah upošteval regatni princip. Kdor prvi pride, prvi melje. Lepo se sliši, res pa ni. Širitve brez preobljudene Poljske ne bo, kar se tiče datuma vstopa, pa tudi še ni nikakršnega resnega zagotovila.

Ampak o tem smo že tudi veliko menili in nič zmenili. Popolnoma pa grejo mimo nas in našega zanimanja pomembni dogodki, ki lahko radikalno vplivajo na prihodnost Evrope. Slovenska politična javnost je tako rekoč v celoti spregledala prvovrstno zgodbo, manifest, ki ga je Schröderjeva Socialdemokratska stranka (SDP) izglasovala pred dobrim mesecem dni. Francozi so se takoj zganili. Gerhard Schröder je svoj evropski načrt predstavil kot velik korak v smeri evropske federalizacije. Prihodnja evropska ustava naj bi vsebovala tudi listino temeljnih človekovih pravic, Komisija naj bi postala resnična izvršilna oblast, evropski parlament naj bi dobil bistveno več pristojnosti, predvsem polno pristojnost za oblikovanje proračuna. Lepo se sliši, vendar gre za abstraktne in v nedoločeno prihodnost položene načrte. Grda stvarnost pa kraljuje tukaj in zdaj, hic et nunc. V nadaljevanju manifesta namreč nemški socialdemokrati predlagajo ponovno "nacionalizacijo" dosedanjih skupnih evropskih politik, in sicer v imenu subsidiarnosti. Ste se spomnili stalnega britanskega argumenta: Ne prepuščati Bruslju zadev, ki jih je mogoče enako ali bolje postoriti na ravni držav ali regij. SDP je tudi poudarila, da mora sofinanciranje skupne kmetijske politike postati striktna zahteva za vse države članice (vključno s prihodnjimi novimi članicami). Ali po domače povedano: Nemčija bo zmanjšala svoj kmetijski obolos v Bruslju, še toliko z večjim veseljem po razširitvi. To je Francoze še toliko bolj razjarilo, saj so sami kar precejšnji prejemniki evropskih denarcev za kmetijstvo. Težko je verjeti, da bodo nad novo, restriktivno nemško subvencijsko politiko posebej navdušeni še drugi prejemniki, od Grčije in Italije do Španije in Portugalske. Če nekoliko poenostavimo: Francija je doslej pogojevala odpiranje svojega tržišča nemškim industrijskim proizvodom prav z nemških subvencioniranjem francoske agrikulture.

SDP se je očitno odločila, da bo zastavila maksimalne zahteve. "Renacionalizirala" bo v precejšnji meri tudi politiko strukturne pomoči revnejšim nemškim regijam, predvsem na račun (nejevoljne) Španije, ki jo ima nemška politika zaradi vedno prazne vreče že tako ali tako v želodcu.

Nemčija ima znotraj svojih meja utečen sistem medregionalne finančne solidarnosti in niti na misel ji ne pride, da bi kaj podobnega preskusila v Evropski uniji. V socialdemokratskem manifestu jasno piše, da Nemčija ne bo več financirala novih evropskih projektov, sploh pa ne evropskih davkov na ravni socialne evropske solidarnosti. Razen če bo šlo za ad hoc finančno pomoč glede zaščite regij, ki mejijo na evropski vzhod. Skratka, šlo bo za pomoč pred revnimi bratranci. Nemci so neomajni tudi glede evropskega proračuna. Niso se pripravljeni niti pogovarjati o tem, da bi evropski proračun presegel 1,27% bruto proizvoda v EU. Nemčiji torej ne gre za federalizacijo Evrope, temveč za decentralizacijo, kar konkretno pomeni, da je ne zanima skupna evropska politika javnih služb.

Je pa po drugi socialdemokratski manifest izrazito federalističen, saj terja krepitev Europola in skupne varnostne politika na zunanjih mejah, kar naj bi pomagalo v boju proti organiziranemu kriminalu. Če si pogledamo nemške meje proti vzhodu, se temu nekako ni mogoče čuditi. Kar se vojaškega področja tiče, je Nemčija res poslala svoje vojake na Kosovo, vendar ima še vedno od vseh članic EU najnižji odstotek proračuna, namenjenega obrambi. Zavzeto sodeluje z jedrsko vojaško silo Francijo, a ji na misel ne pride, da bi na tem področju prevzela kakršnokoli odgovornost. Raje se zanaša na ameriško zaščito.

Zgodba je v resnici precej preprosta. Od federalno strukturirane Evrope ima največjo korist največja, najbogatejša in najbolj obljudena država, se pravi Nemčija. Francozom - in še komu drugemu - gre najbolj v nos dejstvo, da hoče Nemčija kot najmogočnejša evropska sila zgraditi federacijo po svoji meri, kjer bi seveda dobila še več moči, kot je ima zdaj, hkrati pa zavrača odgovornost, predvsem finančno, ki bi jo v heterogeni evropski druščini kot največja med velikimi morala vzeti na svoje rame.

Vendar se ni bati, da bi Francozi skoprneli od bridkosti zaradi muhaste sosede, ki se vse bolj zaveda svoje - tudi politične - teže. Dva slona bosta že znala zaplesati svatbeno polko, trava pa bo poteptana. Ampak tako je bilo zmeraj s sloni. Bog pomagaj.

povezava