Dajte mi medije in ustvaril bom svet po svoji podobi!

Ko je spomladi leta 1990 na prvih svobodnih volitvah v zgodovini Slovenije prišel Demos na oblast, se je nemudoma dvignila hajka na slovenski žurnalizem. Nove oblastnike je predvsem mamil nadzor nad nacionalnim radiem in seveda predvsem nad televizijo. Prepričani so bili, da politični nadzor nad nacionalno televizijo pomeni dolgoročno stabilno demosovsko vladavino. Pri tem je bilo najbolj zanimivo, da v rokah niso imeli nikakršnega pravega črnega seznama novinarjev in urednikov, ki naj bi si poiskali novo službo na zavodu za zaposlovanje. Demosovi strategi so namreč izhajali iz psihološko preverjene domneve, da se bodo najbolj goreči samoupravni novinarji prvi prišli ponujat novim oblastnikom. To se je tudi zgodilo - nomina sunt odiosa - vendar pa je bil račun vseeno brez krčmarja. Vsi resni novinarji so namreč vsaj zadnjih pet let socialističnega režima bojevali bitke za neodvisnost in profesionalnost medijev. Na voljo so bili torej tisti, ki bi sicer na prostem trgu novinarske delovne sile potegnili kratko. Zato jih torej ni bilo treba nič kaj posebej snubiti.

Liberalni del Demosa na čelu z ....... (naj vsak sam vstavi svoje ime, da ne bo kakšne nepotrebne zamere) je hitro spoznal, da ni dovolj postaviti svojega generalnega direktorja in direktorja RTV. Ta dva mandeljca brez novinarske podpore ne moreta storiti ničesar resnično usodnega. Kdo se danes, razen profesionalcev, po desetih letih še spominja njunih imen? Kaj šele njunih dosežkov!

Potem je konservativna (oh, kako sem ljubezniv) Demosova struja na čelu s predsednikom vlade odločno terjala konec rdečega enoumja in si odrezala obilen kolač iz t.i. vladnega sklada za pluralizacijo javnih medijev ali nekaj podobnega. Rodil se je dnevnik Slovenec. Zraven sta se prištulila še Bavčar in Janša, ki sta si iz tega sklada pokrila dolgove predvolilnega piškavega tednika Demokracija. Drobiž pa so dobili še borci za svoj TV-15. Nekateri smo v parlamentu sicer opozarjali, da takole na horuk ni mogoče delati resnega časopisa, kaj šele dnevnik. Demosovci so bili trdovratni. Prepričani so namreč bili, da bo njihova vladavina trajala najmanj toliko kot partijska, se pravi vsaj kakega pol stoletja. Naš general je čas, je bilo njihovo geslo. Zmota je bila predvsem v tem, ker so resnično verjeli, da imajo Slovenci po monolitnem obdobju enoumja neskončno željo tlačaniti krščanskim demokratom in ljudski stranki. Oj, Korošec redidivus! Kot da bi se bil čas leta 41 ustavil in začel ponovno tiktakati šele z Demosovo zmago na volitvah. Da ne bom nemarno hodil po mrtvem truplu, naj s Slovencem končam. Dolgo je bolehal, v določenem trenutku, ko so imeli v uredništvu profesionalci nekaj besede, je imel celo rahlo možnost stabilnega preživetja. Potem pa je šlo samo še navzdol, časnik pa so dobesedno umorile notranje zdrahe. Requiescat in pace. Kakorkoli obrnem, za pogibel Slovenca niso bile krive stare sile, temveč nesposobnost novih oblastnikov.

Od teh dogodkov in poldogodkov je preteklo že veliko vode. Nekoč smo verjeli - nekateri smo bili sicer rahlo skeptični - da na demokratičnem Zahodu zadeve z mediji potekajo čisto drugače. Da pa sta tam profesionalnost in iskanje resnice edini sakrosanktni merili. Pajade! Veliki mag Berlusconi je pred volitvami obljubljal, da se ne bo vtikal v državne medije (tri državne televizije), zasebne medije, predvsem časnike, pa da bo sploh pustil čisto pri miru. Ste že kdaj prebirali basen o spokorjenem volku? Contradictio in adiecto. Naš prijatelj Berlusconi še ni dobro ogrel premierskega naslanjača, že je pohopsal vse tri državne televizije (še celo v časih hladne vojne so na italijanskih državnih TV postajah participirale vse tri velike politične stranke. Ali drugače povedano, Krščanska demokracija je pripustila na ekran tako socialiste kot komuniste. Ta sovražni prevzem je bil za Berlusconija mala malica. L'appetit vient en mangeant. Vsaka čast Berlusconiju. Mož si upa, kuje železo, dokler je vroče. Il Corriere della sera, italijanski rahlo (relativno) konservativni dnevnik z najvišjo naklado 700.000 izvodov, se je znašel v žrmljah gigantskih spopadov italijanskega kapitala. Boj poteka med skupino Fiat in Mediobanco. Obe skupaj stoodstotno nadzorujeta skupino Rizzoli-Corriere della sera. Kako naj najvplivnejši italijanski dnevnik komentira gospodarsko velevojno med svojima lastnikoma? Ne more. Ampak nikar ne skrbite. Za tektonskimi premiki italijanskega kapitala stoji seveda Il Cavaliere. Kdorkoli bo zmagal, škarje in platno bo imel v svojih rokah Silvio Berlusconi.

Podobna zgodba se dogaja tudi v naši severni sosedi. Sedanja avstrijska desno-desno-sredinska vlada je bila že dvakrat zašpecana pri Evropski komisiji v Bruslju. Preprečila naj bi združitev levoliberalnega tednika Profil s skupino ilustriranih revij News, kar je pripeljalo do nevzdržne koncentracije avstrijskega tiska. Evropski komisar za konkurenco, Italijan Mario Monti, je že drugič priznal svojo nemoč. Po zakonodaji Evropske unije se Komisija lahko vmeša, šele če skupna vrednost združujočih se podjetij presega pet milijard evrov, obenem pa morata vsaj dve od inkriminiranih podjetij znotraj Evropske unije opraviti posle v višini najmanj 250 milijonov evrov. Zadeva je torej idilična (čeprav, ali pa prav zato, ker zadaj stoji mogočni nemški kapital). Še lepše: revije skupine News so obljubile Haiderju, da ga ne bodo več napadale, jekleni mož s Koroškega pa bo umaknil svoje tožbe zoper nadležne novinarje in lastnike. Deal je tako rekoč popoln. Haiderjev partner v avstrijski vladi, kancler Wolfgang Schüssel je prepustil Korošcu revije in se sam posvetil nadzoru nad javno radiotelevizijo. Po domače bi temu lahko rekli Pakt stabilnosti za srednjo Evropo.

Stari Rimljani so nekoč govorili: Divide et impera! Deli in vladaj! Danes je v modi: Združuj in vladaj! Razlike pravzaprav ni. Ne za tiste, ki vladajo, ne za tiste, ki so vladani.