Rusi prihajajo. Skupaj z Američani bodo odrešili svet.

"Osama Bin Laden je že osem let naš agent. Zadnja akcija je bila seveda doslej najbolj uspešna. Brez najmanjšega vojaškega spopada so ZDA čez noč postale nespodbitna voditeljica celotnega sveta. Svobodnega in nesvobodnega."
Odlomek iz zadnjega poročila CIA predsedniku Bushu

Prav gotovo nisem bil edini, ki se je pred desetimi leti čudil, kako miroljubno, tako rekoč prijateljsko se je samorazpustila Sovjetska zveza. Kot da bi ruski medved izgubil svojo prislovično bojevitost. Kam se je skril ruski hegemonizem? Ko sem bil še v Bruslju, sem z veseljem vrtal v veleposlanike nekdanjih sovjetskih republik. Kaj hitro se je izkazalo, da mišice napenjajo edinole Ukrajinci, vsi ostali pa kar nadaljujejo po utečenih kolovozih. Še najbolj tragična figura je bil beloruski veleposlanik, sicer atomski fizik in nekdanji sovjetski olimpijski metalec kopja. Pravzaprav smo bili vsi neskončno vljudni in nihče ga ni nikoli pobaral po Lukašenku. Drugi nesrečnik je bil veleposlanik Moldavije. Nihče ni prav vedel, kdo sploh vlada v Moldaviji. Dokler mi ni visok ruski diplomat lepega dne jasno povedal, da moldavskega ozemlja vzhodno od Dnestra Rusi nikoli in nikdar ne bodo prepustili moldavski državi. Nekako po nekdanji srbski filozofiji: Kjer živijo Rusi, tam je Rusija. Moldaviji se v vseh pogledih slabo piše.Čeprav je nacionalni parlament glasoval proti vključitvi v Skupnost neodvisnih držav (pod ruskim patronatom), je Moldavija vseeno postala članica. Vlada je Dnestrskemu območju podelila avtonomijo, to pa tamkaj živečim Rusom (13%) in Ukrajincem (14%) ni bilo dovolj, razglasili so Dnestrsko republiko in pika. Na letošnjih februarskih volitvah je večina parlamentarnih sedežev pripadla komunistom. Celih 70%. Za nameček je bil aprila izvoljen še komunistični predsednik. Vladimir Voronin ni predsednik kakšne združene liste, temveč Komunistične partije Moldavije. Fijuuu... V svojem glasilu - ki nosi gordo ime Komunist - pod znakom srpa in kladiva objavlja hvalnice Vladimiru Putinu, "kitajskim komunističnim bratom", mimogrede pa še pohvali pakt Ribbentrop-Molotov, ki je "leta 1940 omogočil osvoboditev Besarabije izpod dvaindvajsetletnega jarma romunske okupacije in združitev z veliko družino sovjetskih republik". Kako je to mogoče? Zelo preprosto. Glas ljudstva pravi: "Vsi politiki nam lažejo, ampak komunisti bodo mogoče vsaj dobili pomoč iz Rusije. Če pa še tega ne bo, lahko samo še molimo in umremo." Glede na to, da se 80% moldavskega prebivalstva preživlja z manj kot enim dolarjem na dan, se res ni mogoče ničemur več čuditi.

O Belorusu Aleksandru Lukašenku, ki sploh ne zna beloruščine, je bilo po nedavnih zmagoslavnih volitvah marsikaj napisanega. Dejstvo je, da je dobil 76% in nekaj več glasov. Bebasto bi bilo njegovo zmago razložiti kot zgolj volilno goljufijo. Belorusi se preprosto bojijo novega življenja, novih izzivov. In Lukašenko je garant, da se ne bo nič spremenilo. In nikakor ne nazadnje, za njim stoji veliki ruski brat. Navsezadnje so beloruske volitve nadzorovali številni tuji in domači opazovalci. 22.000 lokalnih opazovalcev in 700 tujcev, od tega 300 v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje Evrope. Volilna komisija ni ugotovila pomembnejših nepravilnosti in tuji opazovalci so evropskim tiskovnim agencijam povedali, da so volitve potekale brez večjih problemov. Američani, ki imajo seveda vedno prav, so dali vedeti, da ne bodo priznali izida volitev, Lukašenko pa se je samo prešerno nasmejal: "Nobene potrebe ni, a bi Zahod priznal naše volitve. Naše volitve potekajo po naših zakonih, natančno tako kot v ZDA, Veliki Britaniji in Franciji."

In od česa pravzaprav živi Belorusija? Od kolhozov in sovhozov prav gotovo da ne. Lukašenkova moč izvira iz razsojanja med regionalnimi klani, ki z žezeno roko nadzorujejo svoje vrtičke. Poglavitni finančni vir pa je kajpak prodaja orožja. Belorusija namreč sodi med deset največjih svetovnih prodajalcev orožja. Orožje eloma prihaja iz starih sovjetskih zalog, deloma pa ga izdelujejo v Rusiji, prodaja ga pa Belorusija, saj so kupci večinoma države, ki so glede kupovanja orožja pod embargom, kot na primer Irak in Libija. Izvozna orožarska družba, ki jo vodi Viktor Šejman, zvesti Lukašenkov oproda, formalno deluje kot trgovinski predstavnik ruskega podjetja Rosvooruženje. In provizije se stekajo v Lukašenkov žep.

Epilog

Natančno pred tednom dni sem sodeloval v Bruslju na Parlamentarni konferenci o Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo. Pravzaprav tam nihče ni hotel pripadati Balkanu. Jugovzhodna Evropa se lepše sliši. Zahodnjaki so vsem tranzicijskim (ne vem sicer, kaj naj to natančno pomeni) državam peli levite in ponavljali že stokrat zlizane molitvene obrazce. Slovenija, ki je glede pakta stabilnosti gotovo naredila največ, ni bila deležna niti simbolne zahvale. Ampak to je že druga zgodba. Abecedni red je bil tak, da smo po vrsti sedeli Romuni, Rusi in Slovenci. Moldavci pa eno vrsto pred nami. Romunski parlamentarni predstavnik, ki je sedel tik ob našem prijatelju Rusu Lukinu, je imel pretresljiv govor o tem, kako si Rusi v Moldaviji jemljejo pravico v svoje roke in so postali država v državi. Ja, tako hudo je, da si moldavski poslanec v samem srcu Evropske unije ne upa spregovoriti o svojih stiskah in nesrečah. Če mislite, da se je kdo obregnil ob to sramoto, se motite. Ne Bodo Hombach ne kdorkoli drug ni niti pisnil. Takšna je pravica na tem svetu.