Klofute so dobre, batine pa še boljše

Španske feministične organizacije so zbrale podatke, po katerih so možje leta 2001 umorili devetdeset zakonskih družic. Vlada je uradno potrdila samo 50 žrtev. V celem lanskem letu je bilo smrtnih žrtev teroristične organizacije ETA petnajst. Številke o nasilju v družini so stabilne. Iz leta v leto. Strokovnjaki ugotavljajo, da samo 10 % pretepenih žensk premaga strah in vloži tožbo proti nasilnemu možu. Podatki so torej več kot zgovorni. V Španiji 200.000 žensk prenaša pretepanje svojih partnerjev, še trikrat več jih je duševno maltretiranih ali pa morajo prenašati nadlegovanje na delovnem mestu. Podatki so prišli na dan, ko je Španija z novim letom prevzela predsedovanje Evropski uniji.

Da ne bi kdo mislil, da je Španija kakšna posebej zloglasna konservativna in mačistična država. V španskem parlamentu je kar 28 % poslank, kar je dvakrat več kot v liberalni Franciji. Ženski sta tudi predsednici parlamenta in senata. Ha! Ja, v svobodoljubni Sloveniji, kjer ženske emancipirane in svobodne, je v državnem zboru 12 poslank, se pravi, dobrih 13 %.

In kakšna sta fotorobota španskega mučitelja in njegove žrtve? Ženska je poročena, stara med 45 in 64 let, brez zaposlitve, živi pa v majhnem mestu. Tipičen mučitelj je moški, brez samospoštovanja, patološko je ljubosumen in pogosto je preživljal otroštvo v nasilnem okolju. V Španiji so odprli 300 varnih hiš ali zavetišč za maltretirane ženske. Socialistični poslanec je celo predlagal, da bi v časnikih objavili imena in priimke brutalnih mož in jih tako prisilili k pretepaški zmernosti. Pa bi to sploh pomagalo? Ana Belen, ki je oddirjala na televizijsko oddajo in povedala, da je že sedemnajstkrat prijavila svojega moža zaradi pretepanja, je slabo končala. Razjarjeni in ponižani mož ji je z nojščem preluknjal pljuča.

Konec februarja so se ministri evropske petnajsterice, ki pokrivajo ženske pravice, zbrali v Svetem Jakobu Komposteljskem. Dosje je z vsemi podrobnostmi in tabuji vred predstavila evropska komisarka za delo in socialne zadeve, Grkinja Anna Diamantoupoulos. Obtožila je politike in medije, da si obotavljajo zlomiti vsesplošno zaroto molka. Gospa je postregla tudi z izsledki evropske študije, ki jo je Unija dala pripraviti madridski univerzi. Študija ugotavlja, da vsaka peta Evropejka v svojem življenju dobi batine od svojega moža ali partnerja. Ženske med petnajstim in štiriinštiridesetim letom imajo več možnosti, da fašejo resne poškodbe ali celo umrejo zaradi družinskega nasilja, kot pa od - skupaj! - raka, malarije, prometne nesreče ali vojne. Številke so najbolj zgovorne v Veliki Britaniji, kjer vsake tri dni umre po ena ženska zaradi družinskega trpinčenja. V Avstriji pride do polovice ločitev zaradi pritožb žena nad nasilnostjo zakonskih mož. Pretepanje in maltretiranje prinaša tudi velike finančne stroške, saj je toliko in toliko žrtev hospitaliziranih, mnogo pa jih mora prekiniti delovno razmerje. Ti stroški na Finskem znašajo približno 50 milijonov evrov, na Nizozemskem pa trikrat več.

"Ovedli smo se grozodejstva, ki ga pomeni nasilje nad otroki, zdaj moramo storiti enako z nasiljem, ki ogroža ženske. Nasilje nad ženskami ni nekaj zasebnega ali samo socialno vprašanje. To je eminenten političen problem," je sklenila Anna Diamantopoulou. Saj ni mogoče reči, da je v zadnjih letih Evropa spala in si zatiskala oči ob družinskem nasilju nad ženskami. Leta 1999 je Unija sprožila učinkovito kampanjo proti nasilju pod geslom "ničelna toleranca do nasilja". Bojim se, da samo s prijaznostjo in dobrimi željami požara ni mogoče pogasiti. Če generacije in generacije moških ne morejo dojeti, da je nasilje v družini znamenje življenjskega poraza, ne pa izkazovanje polnokrvne moškosti. Sicer pa se temu prilagaja celo slovenska pop kultura. "Če si mačo pravi, me zagrabi!" Jezus Marija!

Vrnimo se k evropski petnajsterici, ki je izglasovala končno poročilo, v katerem je bilo odločno zapisano, "da bo treba udejanjiti integralen in multidiscipliniran pristop". Prvi korak je skupna definicija nasilja, nato stalno objavljanje statistik v zvezi s tem vprašanjem (marsikatera država članica sploh nima verodostojne statistike), na koncu pa poglobljeno sodelovanje med javnimi in zasebnimi institucijami, med socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami. Španski minister je predlagal, da bi skupno energijo usmerili v kampanje za večjo občutljivost do nasilja v šolskih centrih. "Kajti otroci, ki so se srečevali z nasiljem že v rosnih letih, imajo dosti več možnosti, da postanejo nasilni odrasli." Korenine tega zla so Evropejci našli v "ekonomski odvisnosti žensk". Bili pa so še bolj prebrisani, kot kaže na prvi pogled. Ministri Evropske unije so se namreč zedinili, da bo treba v šolske klopi poslati tudi profesorje in jih podučiti, da bodo znali propagirati "ideje obojestranskega spoštovanja in nenasilja; prav tako bo treba že v šoli učinkovito favorizirati enakost med deklicami in fanti."

Kar se pa tiče nasilnežev, bodo postavili na noge "mehanizme, ki bodo pospešili sodne procedure". Poudarek pa bo predvsem na pomoči žrtvam in njihovi varnosti, obenem pa bodo razvili globalno pravno pomoč.

Lepo se sliši, ampak ženske bodo še tepene, moški pa bodo svoje alkoholne in socialne težave in komplekse kot doslej razreševali z žalitvami, poniževanjem in s pretepanjem, polomljenimi rebri. Sem ter tja jih bo katera dobila več, kot bo prenesla. In jo bodo odpeljali na Žale.

Spremenilo pa se ne bo nič. In v Uniji ne bo nič bolje. Saj gre navsezadnje samo za ženske.