Kdo je Tume August?

"Danes lahko italijanski državljan odpre tekoči račun v bankah šefa vlade. Lahko podpiše življenjsko zavarovanje v zavarovalnicah šefa vlade. Hišo si lahko kupi pri nepremičninskih družbah šefa vlade. Pomaga si lahko z najemom kredita pri šefu vlade. Lahko si preskrbi dodatno pokojnino z varčevalnim programom šefa vlade. Lahko se abonira na plačljive TV programe šefa vlade. V bližnjem kiosku lahko kupi časnike šefa vlade, v knjigarni pa knjige, ki jih izdajajo založbe šefa vlade. Do včeraj je lahko kupoval sadje, zelenjavo in drugo hrano v supermarketih šefa vlade, se oblačil v veletrgovinah šefa vlade. Povrh vsega lahko državljan še dandanes lahko na sodiščih spremlja sodne procese proti šefu vlade."
Daniel Del Giudice, italijanski pisatelj

"Mafijski klani bodo vedno obstajali, morali se bomo navaditi sobivanja s to resničnostjo."
Pietro Lunardi, italijanski minister za infrastrukturo.

"Ne verjamem, da bi bili teroristi tujci, ampak ravno obratno, to so sinovi obupanega sindikalnega protesta, ki so raztrosili kup laži po tovarnah, časopisih in po televiziji."
Umberto Bossi, italijanski minister za institucionalne reforme

"Levica je (zaščitni, op. JZ) zakon izglasovala, ker so ji bolj pri srcu odnosi z bivšimi komunisti, ki vladajo v Sloveniji, kakor iskrena zaščita slovenske manjšine."
Boris Gombač, samozvani predsednik fantomske organizacije SGSP

"Volk je, volk!" smo nekateri klicali in pisali, ko se je Berlusconi pred leti prvikrat zavihtel v italijanski premierski fotelj. Pa ni bilo kakšni posebnih odmevov. Prevladala je logika, da dan današnji sploh ni tako pomembno in usodno, kdo je v resnici na oblasti. Današnja Evropa se vrti okoli svoje osi ne glede na trenutne vlade. Vladanje naj bi postalo samo dolgočasen mehanizem. Tako rekoč rutina. Ali res?

V času vključevanja Avstrije v Evropsko unijo mi je sredi devetdesetih avstrijski veleposlanik v Bruslju - sicer kultiviran mož - jasno povedal, da so Haiderjevi svobodnjaki na natančni isti ravni kot druge politične stranke. Kljub temu, da je liberalna internacionala z gnusom in zadoščenjem Haiderjeve svobodnjake že zdavnaj vrgla skozi vrata. In ko je Haider končno prišel na oblast, se je zgodilo samo to, kar je bilo že vnaprej mogoče predvideti. In to brez posebnih analitičnih sposobnosti. Prva žrtev so postali koroški Slovenci. Na utemeljene zahteve naših zamejskih rojakov po postavitvi dvojezičnih napisov je Haider jeznorito odvrnil, da ne bo dal postaviti nobene dvojezične table. Potem je navidezno popustil in terjal vsaj 25% delež Slovencev kot pogoj za dvojezičnost. Avstrijsko ustavno sodišče je Haiderja poslalo na hladno in zahtevalo le 10% slovenskega prebivalstva kot pogoj za postavitev dvojezičnih napisov. Zgodilo se ni nič. Haider sam seveda ni mogel ničesar. A za njim sta v senci stala kancler Schuessel in ljudska stranka. Haider je bil samo forfarer. Vedno pri roki. Avstrijska državna politika pa je v zavetrju pripravljala nove konstelacije. Le kaj je Avstrija obljubila madžarskemu liderju Viktorju Orbanu, da je tako vehementno zahteval, naj bi "morali Češka in Slovaška pred vstopom v Evropsko unijo odpraviti tako imenovane Beneševe odloke". Beneševi odloki pa so še zadnji obrambni zid pred avstrijskim frontalnim napadom na Avnojske sklepe. Če bo Slovenija klecnila pred dunajskim diktatom, se bomo lahko začeli ubadati z zgodovinsko krivdo morilskih partizanov in komunistov. Ob tem je treba jasno povedati, da so slovenske desne stranke že ves čas pripravljene zakopati Avnoj devet sežnjev globoko. Seveda se bodo v tem primeru koroški Slovenci lahko samo obrisali pod nosom. Mimogrede: menda naj bi bila Avstrija naša najboljša prijateljica in zagovornica našega vstopa v Unijo. Veselica in pol.

Še huje je v Italiji. Berlusconi je že pred debelimi meseci obljubil slovenski vladi, da bo zakon o globalni zaščiti zamejskih Slovencev zaživel do Valentinovega. Zamejci so ostali z dolgimi nosovi. Berlusconi osebno proti Slovencem nima nič. Zato jih brezbrižno prepušča postfašistu Finiju in ekscentričnemu senaturju Bossiju. Tu pa so še ezuli, ki jim novi rimski oblastniki obljubljajo med in mleko. Višek cinizma nove italijanske vlade tiči v poigravanju z organizacijami slovenske zamejske manjšine. Doslej je bilo vsaj glede tega bolj ali manj jasno. Slovenci v italijanskem zamejstvu so imeli in še imajo dve krovni organizaciji, Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo in Zvezo slovenskih organizacij. V preteklosti smo govorili o rdečih in črnih, v zadnjih letih so našli skupni jezik. Prav zaradi grozeče naveze Berlusconi-Fini-Bossi. Nakar se je iz nič prikazal Boris Gombač s svojo fantomsko "tretjo krovno" organizacijo, tako imenovano Slovensko gospodarsko-prosvetno skupnost. Organizacijo sestavljajo predsednik Gombač, tajnica in fikus. Z eno besedo, opraviti imamo s slamnato lutko, ki z zaščito pravic naših zamejskih rojakov nima ničesar skupnega.

Časi so težki in resni. In takšni bodo ostali, vse do odhoda Berlusconijev, Bossijev, Finijev, Haiderjev in njihovih opričnikov. Ves čas se namreč krepi desna italijanska fronta proti Slovencem na eni in na drugi strani meje. Za konec pa še malenkost. Zadnja leta italijanski mediji vse bolj brskajo po kraških jamah in neuspešno iščejo na tisoče pobitih italijanskih domoljubov. Zločinci so bili seveda slovenski partizani in njihovi italijanski pomagači. Brez dokazov z mastnimi naslovi pišejo o slovenskih krvnikih, in to z imeni in priimki. Lov na Slovence je torej odprt. V imenu pravičnosti, seveda. Pri tem pa naši sosedje samozadovoljno pozabljajo, da je bilo od uradnih 1.700 italijanskih vojnih zločincev obsojenih le kakih deset, pa še ti samo zato, ker so se v nepravem trenutku znašli v zavezniškem ujetništvu. Sicer pa je leta 1960 tedanji obrambni minister Andreotti meni nič tebi nič arhiviral skoraj sedemsto primerov. Potem pa vse tiho je bilo.

Se bo slovenska država še naprej sramežljivo nasmihala, ko jo bosta Berlusconi in Schuessel trepljala po hrbtu, ščipljala v podbradek in ji obljubljala sedež v prvi vrsti novokomponiranih članic Evropske unije?