Časi se spreminjajo. Meglice se dvigajo. V Franciji seveda.

Na Slovenskem smo mi gospodar in čorba v našem
loncu nikomur ni mar!

Zakoni veljajo za vse državljane enako. Sliši se lepo, vendar pa ni čisto res. Ali si lahko predstavljate, da bi prometni policist ustavil predsednika vlade Janeza Drnovška in mu upilil mandatno kazen? To seveda ni mogoče, predvsem zato, ker Drnovšek prav gotovo ne bi prehitro vozil. Tudi predsednika Kučana si le stežka zamišljam v vlogi predrznega šoferja. Sploh pa je na Slovenskem vse tako domače, tako da vsakdo vsakogar pozna, tako da - denimo - poslanec državnega zbora dvakrat premisli, preden stopi v najbližji bife. V zasedi ga bo čakal ali zoprnik ali navdušen prijatelj. Drugi je nadležnejši, saj mu je treba plačati pijačo. Vendar pa nekaterim politikom vseeno uspe, da si kljub relativno srednjevelikim plačam zgradijo pompozne hišice, kakršne bi pritikale rimskim patricijem. Ja, nomina sunt odiosa.

V belem svetu so te zadeve seveda drugačne. Ali bolje povedano, bile so drugačne. Recimo rajnki francoski predsednik Charles de Gaulle. Recimo, da bi na njegova vrata potrkal finančni stražnik. Po hitrem postopku bi se znašel na Studencu. Ker pa se časi spreminjajo, tempora mutantur et nos mutamur in illis, se je eden od njegovih naslednikov, predsednik francoske republike Giscard d`Estaing moral zagovarjati pred sodiščem, ker je od zairskega diktatorja Mobutuja sprejel skromno darilce, mošnjo diamantov.

Svet se vse bolj čudno vrti, še angleška kraljica mora davkariji položiti račune. Soprog nizozemske kraljice, nadvse energične Beatrix, se je zaradi sumljivih nakupov vojaških reaktivcev moral umakniti v intimo. Ko sem uradoval v Bruslju, je izbruhnila afera Agusta. Šlo je za nakup vojaških helikopterjev, ali bolje povedano, za precejšnjo provizijo, ki je končala v blagajni socialistične stranke. Trije ministri so končali svojo politično kariero. Najbolj tragična je bila usoda belgijskega zunanjega ministra Willyja Claesa. Mali rdeči mož iz Limbourga je dosegel tako rekoč zenit svoje kariere, postal je namreč generalni sekretar Nata. Samo mesec dni je užival sladkosti svojega položaja. Moral se je vrniti v rodno vas. Prav kmalu za njim je moral odstopiti še en belgijski zunanji minister, sicer neverjetno simpatičen mladenič, ki je prevzel tudi vodenje socialistične stranke. Kariero je končal zato, ker je pred leti našel kovinsko škatlo z debelim svežnjem bankovcev. Očitno je šlo za ilegalno donatorstvo. Naš junak ni vedel, kaj storiti, in je sumljivi denar preprosto zažgal. Kar pa je kaznivo dejanje, tako v Belgiji kot pri nas.

Revenons a nos moutons!Vrnimo se k prijateljem Francozom. Že pred desetletji je izbruhnil škandal, ko se je izkazalo, da je bil predsednik Georges Pompidou hudo bolan, ne da bi zdravniški konzilij o tem obvestil državljane in državljanke. Zadeva nikakor ni bila vprašanje dobrega ali slabega okusa. Francoski predsednik ima namreč izjemno velika pooblastila. Vzplamtela je burna polemika, ali je mogoče hudo bolnemu možu prepuščati odločitev - denimo - o uporabi atomske bombe. Tudi naslednji predsednik, Francois MitteŠrand, je več kot desetletje (predsednikoval pa je polnih štirinajst let) pred javnostjo prikrival raka.

Potem se je zgodilo Helmutu Kohlu. Za svojo stranko je zbral enormne količine keša. Kljub svojim zgodovinskim zaslugam za združitev Nemčije, za odpiranje političnega prostora na vzhod in tako naprej, se je moral sramotno umakniti iz politike. Ja, pri nas se ob vsakih volitvah strankam nekako čudežno uspe postrgati skoraj natančno vsoto, kot jo potrebujejo za predvolilno kampanjo. Ali so gospodarstveniki tako mehkega srca ali pa so predvsem preračunljivi in si svojo prihodnost tlakujejo tako na levem kot na desnem pločniku. Odkrito priznam, da tudi sam nikoli nisem posebej radovedno spraševal, od kod nam predvolilna finančna pogača. Manj ko človek ve, bolje spi.

A časi se neusmiljeno spreminjajo. Aktualni francoski predsednik Jacques Chirac je še v času, ko je bil pariški župan, pošiljal svojega šoferja, da je za svojo ženo, hčerko in družinske prijatelje vplačeval denar za razkošne počitnice na vseh mogočih koncih sveta. Izkazalo se je, da je ta denar prihajal iz specialnega fonda, kakršnega ima vsaka resna država. seveda pa ta fond ni namenjen počitnikovanju pariškega župana pod palmami. Pa saj je bilo zmerom tako, bo porekel bralec. Ja, včasih je bilo tako, danes pa je drugače. Danes v Franciji tudi predsedniku države gledajo skozi prste. Še huje, oglasila se je celo tujina in si začela hudobno ogledovati predsednika s povečevalnim steklom. Nihče več se ne izogiba grozni besedi korupcija. Stari latinski pregovor Quod licet Jovi, non licet bovi (Kar je za nunca, ni za junca) se je nepreklicno preselil v ropotarnico zgodovine.

In smo tam, kjer ni muh. Kaj je bilo s tonami in tonami orožja, ki je leta 91 in 92 kot po tekočem traku romalo na Hrvaško? Ali bolje rečeno, kje je končal denar za to orožje? Kje so končali sto tisoči nemških mark, ki so ga policijski specialci v Ljubljani uravbali tihotapcem cigaret? Kje je končal skrivni finančni fond, ki ga je imel pod nadzorom vodja VIS dr. Miha Brejc, ko je prinesel svoje kovčke v parlament in pred tem zažgal vse dokumente, iz katerih bi bilo mogoče razbrati finančno konstrukcijo VIS? In da se ne bi ubadali samo s preteklostjo. V teh dneh se je spet pojavil legendarni čoln slovenske policije. Čoln, ki ga je zgradil najslabši ponudnik, ki vrh vsega s tovrstnim delom ni imel nikakršnih izkušenj. Ta čoln nima ne očeta ne matere, še skrbnika ne.

Problem je v tem, da pri nas vse ponikne v živem pesku. Sem ter tja mora kak minister odstopiti, s tem pa se vsaka afera tudi mirno konča. Očitno to vsem ustreza. Ampak meni ne.